Pariz na kolesu ali s kolesom po Parizu - 2. del

Po dveh tednih nadaljujem zapis o potepanju po Parizu, obenem pa je prav, da vsaj mimogrede omenim, kaj se mi je zgodilo v tem času, ko nisem pisal. Morda je najbolj pomembno povedati, da sem imel v zadnjem mesecu že dva obiska iz Slovenije in da sta oba poživila mojo dušo.
Predzadnji vikend v oktobru so na obisk prišle tri nekdanje "indijske potovke", članice odprave v Indijo 2009, ki so za tri dni prišle obiskat Pariz. En dan so Tamara, Anja in Iva prespale pri nas v Versaillesu in s svojo preprostostjo in prisrčnostjo pustile pri mojih francoskih sobratih neizbrisen vtis, Tamarine fotografije pa pričajo, da je Pariz naših obiskovalk tudi ni pustil čisto ravnodušnih.
Dva tedna kasneje se je na moje veliko in prijetno presenečenje najavila še "gvajanska soborka" Maruša, ki mi je poleg svoje prijetne družbe iz Slovenije prinesla še dve "gorenjki" (ki smo jih že "pospravili") in deset dek "barcafeja" (ki še čaka na kakšno slovesno priložnost) za telo ter zadnji številki Ognjišča (ki je še na polici za hude čase) in Nove (ki je kmalu romala v koš ^_^). Ker je imela dokaj natrpan urnik, Maruše nisem vabil v Versailles, pač pa sva šla pogledat (v prejšnjem prispevku omenjen) park Les Buttes-Chaumont. Vreme ni več dovoljevalo kakšnega posedanja na travi ali podobne romantike, je pa Maruša v ribniku (ki sem ga jaz imel le za okrasno mlako) dejansko odkrila ribe!!! Glede na velikost in lenost pri premikanju sumim, da je šlo za krape, v vsakem primeru pa gre ta najdba v mojo beležko pod rubriko "pariška čudesa".

Park "Le Jardin Atlanique"

Slovenščino sem obnavljal tudi s sotrpinom Andrejem prejšni teden, ko sva ob vroči čokoladi in pecivu sestavljala načrte za tridnevno jezuitsko ekspedicijo po Sloveniji v februarju prihodnje leto (o tem kaj več kdaj prihodnjič). Ugotovitev: zaenkrat ni nevarnosti, da bi slovenščino popolnoma pozabil.
Zdaj pa nazaj k naslovu in kolesarjenju po Parizu! Prečkali smo torej Seno in jo mahnili proti Montparnassu. Tam smo si najprej na hitro ogledali še en park: "Le Jardin Atlantique," postavljen dobesedno nad tire železniške postaje Paris-Montparnasse. V času svojega prvega bivanja, ko sem dve leti stanoval v centru Pariza, sem pogosto prihajal v ta park študirat, in moja gozdarska duša je bila ob tem kar pomirjena.

Notranjost cerkve "Notre Dame du travail"

Daljši postanek smo si privoščili nedaleč stran, kjer smo našli cerkev "Notre Dame du travail" (ali prosto po naše "Marija, mati delavcev"). Zgrajena leta 1902 za potrebe delavcev, ki so sodelovali pri postavljanju svetovne razstave, je zanimiva predvsem zaradi uporabe kovinske armature, ki povzroči, da je prvi vtis ob vstopu v cerkev podoben vstopu v tovarno. Nam je obenem ponudila tudi prijetno zavetje sredi dneva, ko smo lahko v miru prebavili vtise dopoldneva, se Bogu zahvalili za vso zaužito lepoto in se mu priporočili še za varstvo v popoldnevu tega razgibanega dneva.
Od tu nas je pot vodila proti jugu. Po prečkanju južne obvoznice smo prispeli v Vanves, kjer smo se v jezuitski skupnosti ustavili, da smo opravili določene potrebe na kraju, kamor gre cesar peš, obenem pa izpolnili tudi družabne obveznosti in spili popoldansko kavico (razen poljskega sobrata Pawla, ki je po poljski navadi spil svoj popoldanski čaj).

Eden od bajarjev v Meudonskem gozdu (vendar bolj poleti)

Ko smo si torej tako privezali duše, smo jo mahnili proti Clamartu, kjer smo končno prispeli v mirnejše okolje, namreč v mestni gozd okrožja Meudon. Ob vzponu proti gozdu smo odkrili, da na kolesu indijskega sobrata Vibina ne delajo prestave, zato smo si od tu naprej njegovo kolo izmenjevali ostali sobratje. Vse skupaj ni kaj dosti pomagalo - ob vzponih je bilo največkrat potrebno sestopiti in kolo potiskati do vrha vzpona. Vzponov in spustov na poti ni manjkalo, a je bila pot sama dovolj zanimiva, da ni nikoli postalo dolgčas. Gozd nas je namreč očaral že s svojimi barvami, piko na i pa so postavili še številni bajarji, ob katerih smo lahko opazovali številne ptice.
Po gozdu smo tako potovali praktično skoraj čisto do Versaillesa, kjer je bil naš cilj. Zvečer je bilo potem seveda potrebno našo izkušnjo predstaviti tudi ostalim sobratom (vsega skupaj se nas je nabralo dobrih šestdeset, vsi jezuiti na taki ali drugačni stopnji študija v Parizu, več kot dvajset različnih narodnosti) preko simbola, ki bi najbolje ponazarjal naš dan in našo izkušnjo.
Po premisleku smo kot simbol dneva izbrali - preznojeno majico! Razlaga, ki je spremljala simbol, je bila (približno) takale: skupaj smo preživeli dan, ki ni imel drugega namena kot to, da ga preživimo skupaj - zastonjsko, iskreno, v odprtosti in dobrohotnosti medsebojnega podeljevanja. Skupni napor nas je povezal, počitek po njem je ponudil prostor za iskreno besedo, tako mesto kot narava pa sta ponudila okvir, v katerem smo lahko spoznavali sami sebe in drug drugega. Resničnost takega dneva, kakor tudi mnogih drugih dni v času študija pa je ta, da na koncu dneva človek nima pokazati kaj drugega kot preznojeno majico ter zaupati, da je to v Božjih očeh dovolj za v polnosti izkoriščen dan - da Bog lahko tudi s tako revščino nadaljuje gradnjo svojega kraljestva ... ^_^

Pariz na kolesu ali s kolesom po Parizu (in okolici) - 1. del

"Skoraj teden je že ..." je včasih pela Neca Falk, jaz pa bil to pesem lahko povzel v misel "skoraj mesec je že, odkar sem kaj napisal" - skrajni čas torej, da spet kaj napišem.
V preteklem mesecu se je zgodilo ogromno stvari, ki jih vseh niti nimam namena opisovati: teden dni sem s sošolci preživel v Provansi, kjer smo na dolgo in široko (pa tudi precej na globoko) obravnavali vprašanje identitete (ali po slovensko: istovetnost), se spoznavali z avtorji kot Paul Ricoeur ali Judith Butler, obenem pa veliko časa namenili tudi debatam in pogovorom po skupinah (vidim, da je to kar tipično za francosko jezuitsko pedagogiko); začel sem obiskovati prvi seminar (o Pavlovem Pismu Rimljanom, njegovem mestu in pomenu); pomagal sem speljati en vikend na temo "Osnove odločanja" v duhovnem centru Manrèse; kar precej dobro sem se uvedel v svoje delo v šoli Svete Genovefe (o tem kaj več naslednjič), pa še bi se kaj našlo ...
Med vsem tem sem pristal tudi na to, da ob srečanju vseh jezuitov študentov, kar nas je v Parizu (in se nas je potem nabralo kar dobrih šestdeset), prevzamem animacijo ene od celodnevnih delavnic, ki naj bi omogočila lažji pogovor in podeljevanje tega, kar živimo, doživljamo in študiramo (pa smo spet pri že omenjenih skupinah). Ne vem, kdo je dal idejo, ampak na koncu smo se zmenili, da bom speljal delavnico z imenom iz naslova. Tako sem torej dobil priložnost, da obenem obnovim svoje poznavanje Pariza, preživim lep dan s sobrati, pa še naredim nekaj koristnega zase in za svoje telo, ki je tako dolgo poznalo le sedalo mojega pisarniškega stola.

Osnovna ideja v moji glavi je bila torej preživeti dopoldan v Parizu, kolesariti ob kanalu sv. Martina (ki mi ga je svoj čas pomagal odkriti sobrat Peter), potem pa jo udariti preko južne obvoznice do Clamarta, tam pa v gozd in po njem do Versaillesa, po možnosti pa vmes nekje obhajati še mašo.

Kavica ob kanalu sv. Martina

 Vreme nam je bilo naklonjeno in praktično ob predvideni uri smo že bili na poti skozi center Pariza proti trgu Bastille, pod katerim poteka kanal. Po polurnem kolesarjenju proti SV Pariza pa nas je malo potem, ko smo prečili trg Stalingrad, premamilo sonce, tako da smo se ustavili za kavico (oziroma vročo čokolado, kakor kdo), jaz pa sem iz nahrbtnika potegnil še croissante in verjetno vam je jasno, da se nam na lepem ni nikamor mudilo. Ker sem začutil, da smo se takoj ujeli, sem predlagal, da morda urnik prilagajamo našim željam in ne toliko nekim zunanjim okvirjem - pa se je izteklo fantastično!

Z razgledne točke v parku se vidi tudi Montmartre

Po kavici smo jo udarili do La Vilette, od zunaj videli "Cité des sciences et de l'industrie", prečkali kanal, park in videli še "Cité de la musique" (s čimer se je moj prvotni načrt še izpolnil), nato pa na predlog sobrata odpeketali proti parku "Les Buttes-Chaumont", ki je za moje pojme nekaj najlepšega, kar premore Pariz (da ne bom opisoval, vam raje predlagam, da kliknete na ime parka v gornji vrstici in si ogledate nekaj fotografij). Ker je sonce še kar vztrajalo, mi pa smo bili ravno prav lačni, smo tukaj v miru in v veselju pomalicali, nato pa se ponovno spustili do kanala. Tja smo prišli ravno v času, ko je po njem plula turistična ladja, kar nam je ponudilo zelo nevsakdanji spektakel, ob katerem smo uživali kot majhni otroci. Kanal namreč prečka precej mostov, ki pa so vsi prenizki, da bi bilo mogoče pluti pod njimi, zato se ob prihodu ladje spustijo zapornice, promet se ustavi, most se zapelje na stran in ladja lahko nadaljuje svojo pot - in to sredi Pariza!!! Po drugem mostu je ladjo čakal še sistem treh zapornic, s pomočjo katerih se je spustila na nivo Sene, v katero se steka kanal - in prizor je bil še bolj navdušujoč kot tista dva z mostovoma! Še danes se sprašujem, kaj je bilo v tem tako magičnega: morda je bilo v dobi elektronike in navidezne resničnosti enostavno pomirjujoče gledati delovanje nečesa, kar je popolnoma mehanično (voda se pretaka iz ene v drugo zaporo, kar povzroči, da se ladja počasi, od ene do druge zapornice, spušča) - ali pa je za vsem skupaj le neka lažna nostalgija za časi, ko se je vse zdelo veliko bolj preprosto ...

Dodajam še posnetek, ki ga je naredila ena navdušena Portugalka, kjer je mogoče videti tako zapornice kot most, ki se dobesedno odmakne, pa tudi semaforje in seveda zastoje, ki nastanejo ob tem. Seveda je v živo vse veliko bolj zanimivo, ampak za prvi vtis k mojim besedam bi pa moralo biti.
Ko se je ladja spustila na zadnji nivo in krenila v tisti del kanala, ki je pokrit, v temo, kjer je šele po nekaj desetih metrih prižgala luči, sem doživel še en kratek občutek "že videnega" (v resnici sem se spomnil na prizor iz filma Matrica in na ladjo Nabukodonozor, ki pluje po kanalizaciji), nato pa smo jo mahnili proti Seni, pa čez njo do Montparnasse ... (se nadaljuje).

Nemški bluz ali kako sem preživel poletje 2005 - 2. del

Pa na hitro objavim še en prispevek, ki je svoj čas kot osnutek obležal v predalu tega spletnega dnevnika. V resnici gre bolj za en nostalgičen zapis kot pa za nekaj aktualnega ali nujnega, kar bi moralo biti za vsako ceno objavljeno. Nadaljevanje te objave je bilo dolgo časa dostopno na spletni strani slovenskih jezuitov, po prenovi strani pa je izginilo bogvekje, zato vam ne morem pripeti povezave. Pa če ni hujšega kot to, verjamem, da boste brez večjih težav preživeli ... ^_^ Takole se mi je torej zapisalo tisti čas:

Ob naši vrnitvi v Frankfurt smo s seboj prinesli tut cele škatle "pol za vrednotenje", na katere so udeleženci odgovarjali glede motivov za njihovo udeležbo na 'magisu, vse to pa je bilo potem potrebno še vnesti v računalnike, kar je našim delegatom vzelo cel dan, medtem ko smo CoCovci že pripravljali zadnje podrobnosti glede nadalnjega sodelovanja in našega doprinosa pri 'magisu.

Da bi sedeli križem rok, seveda ni bilo niti za misliti. Tako se nas je večina že naslednji dan podala proti legendarnemu kraju, imenovanem Loreley. Legendarnem zato, ker se je na tem mestu, kjer se Ren na hitro umakne pobočju, ki je enostavno pretrdo, da bi ga reka mogla pregristi, razbilo toliko ladij, da se je na koncu začelo govoriti, da je vsega kriva (kdo drug kot) ženska - prelepa Loreley, ki naj bi si na vrhu tega skalnatega pobočja vsak dan razčesavala lase, kar naj bi pritegovalo poglede in pozornost mornarjev in povzročalo brodolome. Vse skupaj je potem v času romantike zapečatil Heinrich Heine, ki je vse skupaj upesnil (in še kaj dodal) in legenda je bila rojena.

No, na Loreley je danes (predvsem) en luštkan amfiteater, ki sprejme kakšnih 3000 ljudi in ga precej uporabljajo predvsem za organizacijo rock koncertov ali kar festivalov - na prostem.

Na tem mestu je bil predviden zaključek 'magisa, vse skupaj pa naj bi imelo obliko dvodnevnega festivala duhovnosti, z glasbo, molitvijo in 2600 mladih, ki prebivajo v šotorih za šest oseb. Če povem, da smo bili EJIF-ovci (tako nas še najlažje opredelim) glavna fizična delovna sila (čeprav se je do začetka vsega skupaj nabralo še vsaj dvakrat toliko prostovoljcev, ki pa so bili zadolženi za bolj "intelektualne naloge"), potem je precej jasno, kaj nas je čakalo pred prihodom udeležencev: postaviti čimveč šotorov za udeležence, pa še en cirkuški šotor, ki je služil kot prostor za stalno adoracijo obenem pa še dva velikanska šotora za obedovanje in delo po skupinah, pa prelaganje zložljivih miz in klopi, v soncu in v dežju. Pa ob vsem skupaj veliko smeha in dobre volje, potrpežljivosti in duhovitosti... Kot je nekoč zapisal nekdanji vrhovni predstojnik jezuitov, p. Pedro Arrupe: "(...) pridi pa (k jezuitom), če imaš širok hrbet in se znaš smejati tudi na svoj račun..." Ja, ja - vsak po svoje... No, ampak to še tudi ni bilo vse. (se nadaljuje)

Moja nova soba

Tokrat bolj na kratko, a z več slikovnega materiala: predstavljam vam svojo novo sobo! ^_^
Fotografije so narejene s telefonom, zato ne pričakujte neke visoke kakovosti, kljub temu pa upam, da so dovolj jasne in razločne, da se bo dalo videti osnovne značilnosti.

Soba je obrnjena je proti vzhodu, kar pomeni, da imam zjutraj ogromno sonca, ki ga v teh septembrskih - no, oktobrskih jutrih v Versaillesu res ne manjka. Vsa reč ni velika, kar pomeni posledično manj površine, ki jo je treba čistiti, imam pa vse, kar potrebujem za delo in življenje - in to v slogu! No, v resnici mi manjka kakšen dober pisarniški stol, ki ga bo potrebno ob priliki še kje stakniti, drugače pa mi res nič ne manjka. Pa navaditi sem se moral še na to, da nimam stropne svetilke, ampak le dve stoječi: eno na pisalni mizi in eno ob oknu.

Skozi okno (no, v resnici imam privilegij dveh oken) imam pogled najprej na ogromno cedro (sumim, da je libanonska) in na zelenico, ki spada k skupnosti, potem pa seveda na igrišče (služi tako za nogomet kot za ragbi) in na šolski park za njim. Igrišče je ravno prav blizu, da je veselje gledati dogajanje na njem ob kakšni tekmi, ki se po intenzivnem ritmu učenja (malo bolj sproščeni trenutki so tu le četrtki popoldan in sobote zvečer) mularija zapodi za žogo in se skozi šport skuša znebiti vseh morebitnih frustracij ter se telesu oddolžiti za vse ure, presedene bodisi v učilnici bodisi v knjižnici. Obenem pa je igrišče ravno prav daleč, da ne slišim ničesar, če okno zaprem in zagrnem še zaveso - če me pač slučajno prime, da bi se učil ... ^_^
Hudega mi torej ni, tako da ste lahko vsi skupaj brez skrbi in prepričani, da bom dve leti, ki me čakata, preživel brez velikih telesnih muk in brez nekega velikega pomanjkanja, kar se materialnih pogojev za delo in študij tiče.
Muke in priložnosti za odpovedovanje si bom torej očitno moral iskati na kakšnem drugem področju ... ^_^

"Po petih letih" ali "v naročju svete Genovefe"

Po petih letih premora se zopet vračam na mesto zločina - no, na kraj, kjer sem nekoč že študiral teologijo. Spet sem postal študent in zaenkrat veselo presenečen opažam, da mi kar ustreza. Sicer je res, da je potrebno (zopet) urediti cel kup malenkosti, ki omogočajo, da življenje normalno teče (urediti zdravstveno zavarovanje, se priklopiti na mobilno telefonijo, ujeti ritem dela, opremiti sobo na način, ki mi bo omogočal čim bolj učinkovito delo in čim manj raztresenosti itd.), vendar je zaenkrat vse skupaj precej podobno igri - vsaj v primerjavi z resnostjo, ki jo je od mene zahtevalo delo na MIC-u ... ^_^

Kar je v primerjavi z življenjem v Franciji pred petimi leti zdaj precej drugače, je to, da ne bivam v Parizu, ampak v VERSAILLESu!!!  Kraj je sicer najbolj znan po kraljevem dvorcu (ravno zadnjič smo se pri kosilu pogovarjali, da gre morda za najbolj znan kraljevi dvorec na svetu), vendar pa se v njem skriva še marsikaj drugega. O kraju bom morda kaj več napisal kdaj drugič, tokrat pa morda kaj več o ustanovi, v mejah katere bivam tudi sam. Živim namreč v jezuitski skupnosti, ki je locirana znotraj šolske ustanove, ki se ji v izvornem jeziku reče "Lycée Sainte Geneviève" ali po naše (precej manj zveneče) "licej svete Genovefe." Zgodovina same ustanove je bila precej burna, saj je šola zaradi revolucij in z njimi povezanega dogajanja med drugim celo menjala kraj: ime je namreč dobila po hribu sv. Genovefe, kateri je bila posvečena cerkev, ki je danes spremenjena v Pantheon in je ena od najbolj znanih turističnih točk v Parizu. Šola so jezuiti ustanovili leta 1854 in se je nahajala na št 18 ulice z imenom "rue des Postes", po kateri se je je, po stari francoski navadi poimenovanja ustanov po ulicah, na kateri se nahajajo, kmalu prijelo ime "Ecole des Postes". Preden se je preselila v Versailles, je bila med drugim spremenjena tudi v zdravstveno ambulanto, pa v kasarno, nato pa so jo skoraj zaprli leta 1879, ko je bil sprejet zakon, s katerim so prepovedali delovanje vsem šolam, ki so jih vodile redovne ustanove. No, da bi to preprečili, so jezuiti pravočasno ustanovili (laično, seveda) organizacijo, ki je prevzela vodenje šole tudi v času, ko so bili jezuiti, skupaj z ostalimi redovi, pregnani iz Francije. Šola se je na današnjo lokacijo preselila leta 1913, na takratno "rue de la Vieille Eglise", med prvo svetovno vojno je bila spet spremenjena v kasarno, pa tudi med drugo svetovno vojno so jo Nemci uporabljali za marsikaj. Leta 1953 so lokalne oblasti ulico "stare cerkve" v spomin na izvor slovite šole preimenovali v "rue de l'Ecole des Postes", prvi učenci pa so bili potem vpisani leta 1970.

Danes je šola posvečena izključno t.i. pripravljalnemu programu, ki traja dve leti in skozi katerega se dijaki pripravljajo na zelo zahtevne sprejemne izpite na t.i. "visoke šole" (grandes écoles). Od nekaj več kot 800 dijakov vsi razen enega (ki stanuje zelo blizu) živijo v sobah, ki se nahajajo nad učilnicami. Ker dijaki te šole običajno na sprejemnih izpitih dosegajo izjemno dobre rezultate in se po pravilu zelo uspešno vpisujejo na najbolj priznane visoke šole, je tudi tej šoli precej zrasel sloves in velja za eno najboljših ustanov, v kateri se je mogoče pripravljati na omenjene sprejemne izpite. O tem, v čem je ta šola posebna, bom pisal še kdaj drugič, danes pa naj zaključim le z prvim vtisom, ko sem se pod vodstvom sobrata prvič podal po dvorišču med zgradbami šole, po hodnikih šole in končno pristal v kapeli, ki tudi na zunaj daje ton vsem poslopjem: "Če ne bi vedel, da so na šoli za duhovno življenje odgovorni jezuiti, bi mislil, da sem prišel na Bradavičarko!"^_^