Tri stvari so močno
zaznamovale moj februar.
Prva je povezana z mojo
skupnostjo v Versaillesu. V njej sva dva tuja študenta (poleg mene
še sobrat iz Burkine Faso, ki dela doktorat iz poslovne etike), vsi
ostali pa so francoski državljani (med katere spadata tudi p. Egon
in p. Guido, po rodu Nemca). Kljub temu, da so skušam po svojih
močeh izogibati stereotipom, ker znajo biti včasih zelo omejujoči
in mi pri srečanju s konkretno osebo lahko že vnaprej oblikujejo
sodbe in ocene, pa sem v tem mesecu presenečen odkril, da vsaj en
stereotip o Francozih v polnosti velja za moje sobrate. Tisti namreč,
da Francozi sami dobro kuhajo, obenem pa cenijo tudi dobro kuhinjo
(in kuho) drugih. Februar je bil namreč mesec, v katerem so imeli
dijaki naše šole sv. Genovefe dva tedna počitnic, en teden pa je
sovpadel tudi s počitnicami na naši fakulteti. Počitniški čas je
tako malo razredčil tudi našo skupnost, posledično pa je lahko šla
na dopust tudi gospa, ki ponavadi med tednom pripravlja večerjo za
našo skupnost. Ker nas je kljub vsemu vedno bilo nekaj, ki smo
ostali v skupnosti, se je bilo potrebno za pripravo obrokov
samoorganizirati – in ob tem sem spoznal, da vsi (!) moji francoski
sobratje fantastično kuhajo. Ker sem že septembra dal vedeti, da je
moj skrajni kulinarični domet pašta s tako ali drugačno omako, so
kuhanje torej prevzeli sobratje in lahko rečem, da sem vsak dan
odkrival nove in nove jedi, od zelo preprostih do skorajda
kraljevskih pojedin, vsem pa je bilo skupno to, da so bile izjemno
okusne. Ob eni od večerij se mi je tako v srcu spontano zbudila
hvalnica in zdelo se mi je, da podoživljam tretjo točko
kontemplacije za dosego ljubezni: „Premislim, kako si Bog prizadeva
in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna
kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v
rastlinah, sadežih, čredah itd. Daje jim, da so, ter jih ohranja,
daje jim, da žive in čutijo itd. Potem pomislim nase. “ V svojih
sobratih sem lahko konkretno gledal, kako se Bog trudi zame ...
Druga reč, ki se me je
dotaknila, je nadaljevanje te zgodbe. Ko namreč človek takole od
blizu doživi dotik Božje ljubezni, se ponavadi v srcu zbudi želja
odgovoriti na to ljubezen ali pa jo vsaj poskušati posnemati.
Priložnost se je pokazala, ko sva z Andrejem v drugi polovici meseca pripeljala v Slovenijo
šest sobratov iz njegove skupnosti na ogled mladinske pastorale v
naši provinci. Povsod (bodisi pri najinih domačih, bodisi pri jezuitih, bodisi pri salezijancih na Rakovniku, kjer smo stanovali), kamor sva jih peljala, smo bili deležni
toplega sprejema, s kulinaričnega vidika pa okusne hrane v velikih
količinah. Tako po končanem obisku sam pri sebi sicer še ohranjam kakšen dvom
glede tega, kakšen vtis so sobratje iz tujine dobili glede našega
dela na mladinskem področju, sem pa obenem popolnoma miren glede
vprašanja, ali so dovolj in dovolj dobro jedli – so!
Obisk v Sloveniji pa je
bil zame vesela izkušnja še po drugi plati (in to je tretja reč,
ki je zaznamovala februar). Ne samo, da sem imel priložnost obiskati
nekaj družin in srečati dva dojenčka, ki sta se v družinah
prijateljev rodila, odkar sem odšel v Francijo, temveč sem bil
ravno v tem času deležen tudi milosti stričevstva. V nedeljo,
19.2., je namreč sestra Metoda povila hčerko Ajdo. Na (mojo) žalost
sta ves čas mojega kratkega bivanja v Sloveniji ostali v
porodnišnici, tako da sem lahko med obiskom srečal le utrujeno, a
zadovoljno mamico, medtem ko je srečanje z nečakinjo načrtovano za
čas poletnih počitnic. In če k temu prištejem še tri za poletje
napovedana rojstva pri parih, kjer sem „bil zraven“ pri poroki,
potem je verjetno razumljivo, da (s tega vidika) z veseljem
pričakujem konec prvega leta študija. O le-tem pa morda kaj več še kdaj drugič …
