Pariz na kolesu ali s kolesom po Parizu (in okolici) - 1. del

"Skoraj teden je že ..." je včasih pela Neca Falk, jaz pa bil to pesem lahko povzel v misel "skoraj mesec je že, odkar sem kaj napisal" - skrajni čas torej, da spet kaj napišem.
V preteklem mesecu se je zgodilo ogromno stvari, ki jih vseh niti nimam namena opisovati: teden dni sem s sošolci preživel v Provansi, kjer smo na dolgo in široko (pa tudi precej na globoko) obravnavali vprašanje identitete (ali po slovensko: istovetnost), se spoznavali z avtorji kot Paul Ricoeur ali Judith Butler, obenem pa veliko časa namenili tudi debatam in pogovorom po skupinah (vidim, da je to kar tipično za francosko jezuitsko pedagogiko); začel sem obiskovati prvi seminar (o Pavlovem Pismu Rimljanom, njegovem mestu in pomenu); pomagal sem speljati en vikend na temo "Osnove odločanja" v duhovnem centru Manrèse; kar precej dobro sem se uvedel v svoje delo v šoli Svete Genovefe (o tem kaj več naslednjič), pa še bi se kaj našlo ...
Med vsem tem sem pristal tudi na to, da ob srečanju vseh jezuitov študentov, kar nas je v Parizu (in se nas je potem nabralo kar dobrih šestdeset), prevzamem animacijo ene od celodnevnih delavnic, ki naj bi omogočila lažji pogovor in podeljevanje tega, kar živimo, doživljamo in študiramo (pa smo spet pri že omenjenih skupinah). Ne vem, kdo je dal idejo, ampak na koncu smo se zmenili, da bom speljal delavnico z imenom iz naslova. Tako sem torej dobil priložnost, da obenem obnovim svoje poznavanje Pariza, preživim lep dan s sobrati, pa še naredim nekaj koristnega zase in za svoje telo, ki je tako dolgo poznalo le sedalo mojega pisarniškega stola.

Osnovna ideja v moji glavi je bila torej preživeti dopoldan v Parizu, kolesariti ob kanalu sv. Martina (ki mi ga je svoj čas pomagal odkriti sobrat Peter), potem pa jo udariti preko južne obvoznice do Clamarta, tam pa v gozd in po njem do Versaillesa, po možnosti pa vmes nekje obhajati še mašo.

Kavica ob kanalu sv. Martina

 Vreme nam je bilo naklonjeno in praktično ob predvideni uri smo že bili na poti skozi center Pariza proti trgu Bastille, pod katerim poteka kanal. Po polurnem kolesarjenju proti SV Pariza pa nas je malo potem, ko smo prečili trg Stalingrad, premamilo sonce, tako da smo se ustavili za kavico (oziroma vročo čokolado, kakor kdo), jaz pa sem iz nahrbtnika potegnil še croissante in verjetno vam je jasno, da se nam na lepem ni nikamor mudilo. Ker sem začutil, da smo se takoj ujeli, sem predlagal, da morda urnik prilagajamo našim željam in ne toliko nekim zunanjim okvirjem - pa se je izteklo fantastično!

Z razgledne točke v parku se vidi tudi Montmartre

Po kavici smo jo udarili do La Vilette, od zunaj videli "Cité des sciences et de l'industrie", prečkali kanal, park in videli še "Cité de la musique" (s čimer se je moj prvotni načrt še izpolnil), nato pa na predlog sobrata odpeketali proti parku "Les Buttes-Chaumont", ki je za moje pojme nekaj najlepšega, kar premore Pariz (da ne bom opisoval, vam raje predlagam, da kliknete na ime parka v gornji vrstici in si ogledate nekaj fotografij). Ker je sonce še kar vztrajalo, mi pa smo bili ravno prav lačni, smo tukaj v miru in v veselju pomalicali, nato pa se ponovno spustili do kanala. Tja smo prišli ravno v času, ko je po njem plula turistična ladja, kar nam je ponudilo zelo nevsakdanji spektakel, ob katerem smo uživali kot majhni otroci. Kanal namreč prečka precej mostov, ki pa so vsi prenizki, da bi bilo mogoče pluti pod njimi, zato se ob prihodu ladje spustijo zapornice, promet se ustavi, most se zapelje na stran in ladja lahko nadaljuje svojo pot - in to sredi Pariza!!! Po drugem mostu je ladjo čakal še sistem treh zapornic, s pomočjo katerih se je spustila na nivo Sene, v katero se steka kanal - in prizor je bil še bolj navdušujoč kot tista dva z mostovoma! Še danes se sprašujem, kaj je bilo v tem tako magičnega: morda je bilo v dobi elektronike in navidezne resničnosti enostavno pomirjujoče gledati delovanje nečesa, kar je popolnoma mehanično (voda se pretaka iz ene v drugo zaporo, kar povzroči, da se ladja počasi, od ene do druge zapornice, spušča) - ali pa je za vsem skupaj le neka lažna nostalgija za časi, ko se je vse zdelo veliko bolj preprosto ...

Dodajam še posnetek, ki ga je naredila ena navdušena Portugalka, kjer je mogoče videti tako zapornice kot most, ki se dobesedno odmakne, pa tudi semaforje in seveda zastoje, ki nastanejo ob tem. Seveda je v živo vse veliko bolj zanimivo, ampak za prvi vtis k mojim besedam bi pa moralo biti.
Ko se je ladja spustila na zadnji nivo in krenila v tisti del kanala, ki je pokrit, v temo, kjer je šele po nekaj desetih metrih prižgala luči, sem doživel še en kratek občutek "že videnega" (v resnici sem se spomnil na prizor iz filma Matrica in na ladjo Nabukodonozor, ki pluje po kanalizaciji), nato pa smo jo mahnili proti Seni, pa čez njo do Montparnasse ... (se nadaljuje).