Po treh mesecih v Franciji lahko rečem, da sem se počasi navadil na to, kar naj bi bilo moje študentsko življenje letošnje in prihodnje šolsko leto.
 |
Ko človek tako pogreša hribe, da opazi znane oblike celo v oblakih,
je verjetno že kar hudo ... ^_^ |
Zanimivo se mi zdi, da kljub temu, da sem v Franciji pred časom že bival, vse ni samoumevno. Res je, da so stvari, ki sem jih našel takšne, kot so bile ob moje odhodu pred petimi leti. Med negativnimi vidiki, ki so isti kot prej, lahko omenim to, da v pariški regiji še vedno najbolj pogrešam gore na obzorju. To sem še posebej začutil po božično - novoletnih počitnicah, ki sem jih delno preživel v savojskih Alpah, na meji z Italijo. Po vrnitvi v Versailles, kjer zdaj bivam, sem ob ogledu
Valerijinih fotografij na facebooku presenečen opazil, da sem nekako še iz Slovenije podzavestno navajen, da, ko sem zunaj, pogled enostavno išče gore. Dovolj je en pogled, ki kot da bi me pomiril, češ nekatere stvari so še vedno takšne, kot so bile, in tudi v tem norem ritmu sprememb bodo nekatere stvari (gore, recimo) ostale stalnica, kot svetilnik ali Severnica. In da te nespremenljive stvari potrebujem(o) enako kot molitev, da se zmorem(o) v življenju orientirati.
Po pozitivni plati je ostala nespremenjena metoda dela v Centre Sèvres, ki tudi pri podiplomskem študiju poudarja in pospešuje skupinsko delo, izmenjavo mnenj ter neposredno soočenje z avtorji v njihovih delih, medtem ko so razni priročniki, razlage ali celo učbeniki popolnoma v drugem ali tretjem planu.
 |
| Sneg na Mont Cenis-u |
Novosti v primerjavi s prejšnjim bivanjem v Franciji je seveda še veliko več, so pa v prvi vrsti vezane na to, da tokrat ne bivam v Parizu, ampak, kot omenjeno, v Versaillesu. Iti v Pariz, bodisi na faks bodisi na obisk, tako zdaj ni več popolnoma samoumevno, pa čeprav pot od vrat moje sobe do vhoda v Centre Sèvres v resnici ne vzame več kot kakšno uro. Versaillesu je prav tako pozna, da je manjše mesto kot Pariz, kar se odraža tudi v povprečno tri do štiri stopinje nižjih jesenskih in zimskih temperaturah, ki pa so po drugi strani še vedno približno pet stopinj višje kot tiste ljubljanske, ki jih najdem na spletu. Snega torej, tako kaže, letos razen v času že omenjenih počitnic v hribih ne bom okusil. Bog pomagaj ...
Prav tako v Franciji opažam stvari, ki kot da jih med prvim bivanjem tukaj sploh ni bilo (čeprav so zagotovo bile). Ena od teh so določene posebnosti v izražanju, brez katerih sem se včasih očitno brez vsake slabe vesti dovolj dobro znašel, zdaj pa se mi zdi prav nezaslišano, da bi se glede njih še kdaj zmotil. Prav tako mi bivanje v skupnosti, kjer je večji poudarek na tem, da občasno sami pripravljamo obede, odkriva naravnost nezaslišano spretnost francoskih sobratov v kuhinji, pri pripravljanju hrane. V moj prid sicer govori to, da sem prej bival v skupnostih, kjer za odkrivanje te posebnosti ni bilo posebne priložnosti, a se ob vsem tem počutim dobesedno izzvanega, da svoj kuhinjski repertoar razširim onkraj špagetov na ta ali oni način. O rezultatih morda kaj več kdaj drugič.
 |
La Dent Parachée, kot jo je mogoče videti iz
Lanslebourga |
Od decembra se mi zdi še posebej pomembno omeniti izkušnjo priprave na božično slavje, ki sem je bil deležen v hribovski župniji Lanslebourg, kjer sem napol počitniško preživel zadnje dni adventa in vstop v božični čas. Nagovorila me je predvsem drža sobrata Françoisa, ki pri triinsedemdesetih opravlja službo župnika v sedmih vaseh gorske doline. Kljub temu namreč, da sem se mu ponudil na razpolago za maše na sveti večer in na Božič in da sem bil pripravljen tudi binirati, kar bi tudi ob njegovih binacijah v obeh dnevih omogočilo vsaj eno mašo v vsaki od vasi, sva na koncu ob somaševanju opravila eno mašo na sveti večer in dve na božični dan. Na vprašanje, kako bodo to komentirali vaščani v vaseh, kjer ni bilo maše, mi je odvrnil približno takole: “Potrebe bodo vedno in tudi če se popolnoma razdam, mi nikoli ne bo uspelo zadovoljiti vseh ljudi. Zato je veliko bolj zdravo, da ohranjam ritem, ki mi tudi pri teh letih omogoča, da mašujem zbrano in da sem pri stvari z vsem srcem in vsem razumom. Tudi jaz potrebujem družbo in spodbudo, ki mi jo lahko prinese sobratova družba, zato je pomembneje, da sem ta dva dni preživel in somaševal s teboj, kot pa da bi oba padla v skušnjavo samodejne in samoumevne delitve zakramentov.” In kakor sem se bil v svoji, še vedno relativno mladostni zagnanosti pripravljen v prvem trenutku nad tem razmišljanjem pohujšati (”saj sem vendar duhovnik zato, da sem popolnoma na razpolago ljudem”), mi je nekaj dni v njegovi družbi več kot potrdilo smiselnost te drže: telefon na trenutke sploh ni nehal zvoniti in če si ne bi v osnovi ohranjal mirnejšega ritma, vseh pogrebov, osebnih pogovorov in drugih nepredvidenih obveznosti ne bi imel več kam umestiti. Upam, da se bom iz njegove izkušnje tudi sam česa naučil.
Za konec vam opišem še božično darilo: po prekrasni maši v prav po domače baročni cerkvi, ko je zunaj okrog voglov veter nosil snežinke, godalni kvintet, ki je spremljal petje, pa je intoniral še zadnjo kitico “Svete noči”, je k meni pristopila štiričlanska družina in mi na neskončno presenečenje v slovenščini voščila: “Dober večer, pa vesel Božič!” Da so družino iz Ljubljane v tiste konce ravno na božični večer privedle počitnice, je morda na zunaj popolnoma res, a zame je bilo to voščilo v domačem jeziku kronski dokaz razodetja Božje ljubezni, ki je pozorna tudi na tiste naše potrebe, ki se jih niti sami ne zavedamo vedno.
