Nemški bluz ali kako sem preživel poletje 2005 - 2. del

Pa na hitro objavim še en prispevek, ki je svoj čas kot osnutek obležal v predalu tega spletnega dnevnika. V resnici gre bolj za en nostalgičen zapis kot pa za nekaj aktualnega ali nujnega, kar bi moralo biti za vsako ceno objavljeno. Nadaljevanje te objave je bilo dolgo časa dostopno na spletni strani slovenskih jezuitov, po prenovi strani pa je izginilo bogvekje, zato vam ne morem pripeti povezave. Pa če ni hujšega kot to, verjamem, da boste brez večjih težav preživeli ... ^_^ Takole se mi je torej zapisalo tisti čas:

Ob naši vrnitvi v Frankfurt smo s seboj prinesli tut cele škatle "pol za vrednotenje", na katere so udeleženci odgovarjali glede motivov za njihovo udeležbo na 'magisu, vse to pa je bilo potem potrebno še vnesti v računalnike, kar je našim delegatom vzelo cel dan, medtem ko smo CoCovci že pripravljali zadnje podrobnosti glede nadalnjega sodelovanja in našega doprinosa pri 'magisu.

Da bi sedeli križem rok, seveda ni bilo niti za misliti. Tako se nas je večina že naslednji dan podala proti legendarnemu kraju, imenovanem Loreley. Legendarnem zato, ker se je na tem mestu, kjer se Ren na hitro umakne pobočju, ki je enostavno pretrdo, da bi ga reka mogla pregristi, razbilo toliko ladij, da se je na koncu začelo govoriti, da je vsega kriva (kdo drug kot) ženska - prelepa Loreley, ki naj bi si na vrhu tega skalnatega pobočja vsak dan razčesavala lase, kar naj bi pritegovalo poglede in pozornost mornarjev in povzročalo brodolome. Vse skupaj je potem v času romantike zapečatil Heinrich Heine, ki je vse skupaj upesnil (in še kaj dodal) in legenda je bila rojena.

No, na Loreley je danes (predvsem) en luštkan amfiteater, ki sprejme kakšnih 3000 ljudi in ga precej uporabljajo predvsem za organizacijo rock koncertov ali kar festivalov - na prostem.

Na tem mestu je bil predviden zaključek 'magisa, vse skupaj pa naj bi imelo obliko dvodnevnega festivala duhovnosti, z glasbo, molitvijo in 2600 mladih, ki prebivajo v šotorih za šest oseb. Če povem, da smo bili EJIF-ovci (tako nas še najlažje opredelim) glavna fizična delovna sila (čeprav se je do začetka vsega skupaj nabralo še vsaj dvakrat toliko prostovoljcev, ki pa so bili zadolženi za bolj "intelektualne naloge"), potem je precej jasno, kaj nas je čakalo pred prihodom udeležencev: postaviti čimveč šotorov za udeležence, pa še en cirkuški šotor, ki je služil kot prostor za stalno adoracijo obenem pa še dva velikanska šotora za obedovanje in delo po skupinah, pa prelaganje zložljivih miz in klopi, v soncu in v dežju. Pa ob vsem skupaj veliko smeha in dobre volje, potrpežljivosti in duhovitosti... Kot je nekoč zapisal nekdanji vrhovni predstojnik jezuitov, p. Pedro Arrupe: "(...) pridi pa (k jezuitom), če imaš širok hrbet in se znaš smejati tudi na svoj račun..." Ja, ja - vsak po svoje... No, ampak to še tudi ni bilo vse. (se nadaljuje)

Moja nova soba

Tokrat bolj na kratko, a z več slikovnega materiala: predstavljam vam svojo novo sobo! ^_^
Fotografije so narejene s telefonom, zato ne pričakujte neke visoke kakovosti, kljub temu pa upam, da so dovolj jasne in razločne, da se bo dalo videti osnovne značilnosti.

Soba je obrnjena je proti vzhodu, kar pomeni, da imam zjutraj ogromno sonca, ki ga v teh septembrskih - no, oktobrskih jutrih v Versaillesu res ne manjka. Vsa reč ni velika, kar pomeni posledično manj površine, ki jo je treba čistiti, imam pa vse, kar potrebujem za delo in življenje - in to v slogu! No, v resnici mi manjka kakšen dober pisarniški stol, ki ga bo potrebno ob priliki še kje stakniti, drugače pa mi res nič ne manjka. Pa navaditi sem se moral še na to, da nimam stropne svetilke, ampak le dve stoječi: eno na pisalni mizi in eno ob oknu.

Skozi okno (no, v resnici imam privilegij dveh oken) imam pogled najprej na ogromno cedro (sumim, da je libanonska) in na zelenico, ki spada k skupnosti, potem pa seveda na igrišče (služi tako za nogomet kot za ragbi) in na šolski park za njim. Igrišče je ravno prav blizu, da je veselje gledati dogajanje na njem ob kakšni tekmi, ki se po intenzivnem ritmu učenja (malo bolj sproščeni trenutki so tu le četrtki popoldan in sobote zvečer) mularija zapodi za žogo in se skozi šport skuša znebiti vseh morebitnih frustracij ter se telesu oddolžiti za vse ure, presedene bodisi v učilnici bodisi v knjižnici. Obenem pa je igrišče ravno prav daleč, da ne slišim ničesar, če okno zaprem in zagrnem še zaveso - če me pač slučajno prime, da bi se učil ... ^_^
Hudega mi torej ni, tako da ste lahko vsi skupaj brez skrbi in prepričani, da bom dve leti, ki me čakata, preživel brez velikih telesnih muk in brez nekega velikega pomanjkanja, kar se materialnih pogojev za delo in študij tiče.
Muke in priložnosti za odpovedovanje si bom torej očitno moral iskati na kakšnem drugem področju ... ^_^