"Po petih letih" ali "v naročju svete Genovefe"

Po petih letih premora se zopet vračam na mesto zločina - no, na kraj, kjer sem nekoč že študiral teologijo. Spet sem postal študent in zaenkrat veselo presenečen opažam, da mi kar ustreza. Sicer je res, da je potrebno (zopet) urediti cel kup malenkosti, ki omogočajo, da življenje normalno teče (urediti zdravstveno zavarovanje, se priklopiti na mobilno telefonijo, ujeti ritem dela, opremiti sobo na način, ki mi bo omogočal čim bolj učinkovito delo in čim manj raztresenosti itd.), vendar je zaenkrat vse skupaj precej podobno igri - vsaj v primerjavi z resnostjo, ki jo je od mene zahtevalo delo na MIC-u ... ^_^

Kar je v primerjavi z življenjem v Franciji pred petimi leti zdaj precej drugače, je to, da ne bivam v Parizu, ampak v VERSAILLESu!!!  Kraj je sicer najbolj znan po kraljevem dvorcu (ravno zadnjič smo se pri kosilu pogovarjali, da gre morda za najbolj znan kraljevi dvorec na svetu), vendar pa se v njem skriva še marsikaj drugega. O kraju bom morda kaj več napisal kdaj drugič, tokrat pa morda kaj več o ustanovi, v mejah katere bivam tudi sam. Živim namreč v jezuitski skupnosti, ki je locirana znotraj šolske ustanove, ki se ji v izvornem jeziku reče "Lycée Sainte Geneviève" ali po naše (precej manj zveneče) "licej svete Genovefe." Zgodovina same ustanove je bila precej burna, saj je šola zaradi revolucij in z njimi povezanega dogajanja med drugim celo menjala kraj: ime je namreč dobila po hribu sv. Genovefe, kateri je bila posvečena cerkev, ki je danes spremenjena v Pantheon in je ena od najbolj znanih turističnih točk v Parizu. Šola so jezuiti ustanovili leta 1854 in se je nahajala na št 18 ulice z imenom "rue des Postes", po kateri se je je, po stari francoski navadi poimenovanja ustanov po ulicah, na kateri se nahajajo, kmalu prijelo ime "Ecole des Postes". Preden se je preselila v Versailles, je bila med drugim spremenjena tudi v zdravstveno ambulanto, pa v kasarno, nato pa so jo skoraj zaprli leta 1879, ko je bil sprejet zakon, s katerim so prepovedali delovanje vsem šolam, ki so jih vodile redovne ustanove. No, da bi to preprečili, so jezuiti pravočasno ustanovili (laično, seveda) organizacijo, ki je prevzela vodenje šole tudi v času, ko so bili jezuiti, skupaj z ostalimi redovi, pregnani iz Francije. Šola se je na današnjo lokacijo preselila leta 1913, na takratno "rue de la Vieille Eglise", med prvo svetovno vojno je bila spet spremenjena v kasarno, pa tudi med drugo svetovno vojno so jo Nemci uporabljali za marsikaj. Leta 1953 so lokalne oblasti ulico "stare cerkve" v spomin na izvor slovite šole preimenovali v "rue de l'Ecole des Postes", prvi učenci pa so bili potem vpisani leta 1970.

Danes je šola posvečena izključno t.i. pripravljalnemu programu, ki traja dve leti in skozi katerega se dijaki pripravljajo na zelo zahtevne sprejemne izpite na t.i. "visoke šole" (grandes écoles). Od nekaj več kot 800 dijakov vsi razen enega (ki stanuje zelo blizu) živijo v sobah, ki se nahajajo nad učilnicami. Ker dijaki te šole običajno na sprejemnih izpitih dosegajo izjemno dobre rezultate in se po pravilu zelo uspešno vpisujejo na najbolj priznane visoke šole, je tudi tej šoli precej zrasel sloves in velja za eno najboljših ustanov, v kateri se je mogoče pripravljati na omenjene sprejemne izpite. O tem, v čem je ta šola posebna, bom pisal še kdaj drugič, danes pa naj zaključim le z prvim vtisom, ko sem se pod vodstvom sobrata prvič podal po dvorišču med zgradbami šole, po hodnikih šole in končno pristal v kapeli, ki tudi na zunaj daje ton vsem poslopjem: "Če ne bi vedel, da so na šoli za duhovno življenje odgovorni jezuiti, bi mislil, da sem prišel na Bradavičarko!"^_^