April med veliko nočjo in tekom

Sneg? Toča? Ne, le versajske slive so v cvetju

April je v prvi vrsti zaznamovalo praznovanje velike noči. Veliko dogodkov v zvezi s tem praznovanjem je dobilo oznako „prvič“: prvič kot duhovnik praznoval veliko noč izven Slovenije, prvič po dokončanem študiju teologije velikonočnega ponedeljka nisem praznoval s skupino veroukarjev, prvič kot duhovnik nisem vodil velikonočne vigilije … Večino obredov velikega tridnevja sem preživel kar pri nas, v šoli, kjer je bila celo velika sobota še deloven dan. Kljub temu me je število dijakov, ki so se obredja udeležili, zelo pozitivno presenetilo. Na tem mestu se mi zdi pomembno ponoviti, da čeprav je šola jezuitska, je med dijaki vsaj polovica takih, ki se nimajo za verne – bodisi ker niso bili versko vzgojeni bodisi ker se v tem, v kar so bili vzgojeni, ne prepoznajo. Potem je tu še manjše število dijakov muslimanov, pri katerih je prav tako mogoče opaziti celoten razpon pripadnosti, od resnično vernih do muslimanov „po vzgoji in kulturi“.

Posebej močno me je nagovoril križev pot na veliki petek, ki so ga s petjem in glasbeno spremljavo v veliki meri sooblikovali dijaki, med bralci pa je, enak med enakimi, sodeloval tudi direktor šole: preprosto, iskreno, nagovarjajoče …

Cvetnih listov, da bi jih lahko kidal z lopato!

Pozoren bralec je morda v gornjih opisih pod temo „prvič“ opazil, da nisem omenjal pridiganja ali maševanja v slovenščini. Na veliko noč me je namreč Alek (Zwitter), ki v Parizu pripravlja doktorat, obenem pa skrbi tudi za študente v Emanuelovem študentskem domu, povabil k sebi v pariško osmo okrožje. Tako sva najprej po slovensko maševala, namesto pridige podelila svoje vtise in doživljanja postnega časa in vigilije prejšnji večer, nato pa zimprovizirala še krasno kosilo. Pred mojo vrnitvijo v Versaj nama je ostalo še časa za sprehod po bližnjem parku ter za podeljevanje o tolažbah in lastnih omejitvah, ki jih vsak s svoje strani doživljava pri svojem duhovniškem poslanstvu. Izkušnja iskrene besede v dobrohotnem sprejemanju, poleg tega pa še vse skupaj v slovenščini, je temu prazniku zmage ljubezni nad smrtjo dala novo globino in novo razsežnost veselja.

Ker je bilo torej jasno, da bom tokrat ostal brez tradicionalnega velikonočnega ponedeljka z veroukarji na Boču, sem v želji po ohranitvi tradicije gostoljubja in obiskov že kar v nedeljo popoldan v našo skupnost povabil nekaj dijakov, ki so ostali v internatu, ker so predaleč od doma, da bi se jim splačalo iti domov za en dan, obenem pa sami niti nimajo sorodnikov v okolici Versaja niti niso bili povabljeni na velikonočno kosilo h kateremu od sošolcev ali sošolk. Povabilu na skodelico vroče čokolade in piškote se je na koncu odzvalo sedem dijakov, s katerimi smo preživeli dve uri veselega podeljevanja o njihovih dogodivščinah v šoli, s tem ali onim profesorjem, o izkušnji življenja v internatu, o načrtih za prihodnost …

April je bil zame tudi močno v znamenju ponovnega odkrivanja telesnih sposobnosti. Odkar sem namreč pri petindvajsetih prvič doživel bolečine v kolenih (zaradi „pretegnjenih vezi“, kot mi je takrat skušal razložiti zdravnik), sem počasi vedno bolj obupaval (in nato tudi obupal) na tem, da bi zmogel še kdaj teči dlje kot dvajset minut, kar me je zelo potrlo. No, prek slabim letom pa sem na spletni strani izdelovalca obutve Merrell odkril predloge o alternativni tehniki teka, ki oponaša bosonog tek in zaradi tega pomeni veliko manjšo obremenitev za kolenski sklep. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se psihično pripravil do tega, da bi sploh poskusil – saj veste, kako težko si je po velikih razočaranjih še dopustiti upanje … Tako je sredi februarja končno dozorel sklep: če ne gre dlje kot dvajset minut teka, pa naj bo dvajset minut – bolje to kot nič! Osvajanje nove tehnike je vzelo kar nekaj časa, glavni trik (vsaj zame) pa se je izkazal v tem, da skrajšam korak: prednja noga tako ni čisto iztegnjena in ne prileti na peto, temveč se tal dotakne bolj ali manj pod telesom, še vedno rahlo pokrčena v kolenu, predvsem pa se tal ne dotakne najprej s peto, temveč s prednjim delom stopala ali pa (v idealni različici) s celotnim stopalom. Ko sem tako dva meseca vsak teden trikrat tekel dvajset minut (in v tem času napravil malo več kot tri kilometre), ne da bi me kolena bolela, sem potem sredi aprila končno zbral pogum, da morda tek podaljšam na pol ure. Še bolj kot na nivoju telesnih sposobnosti se je premagovanje meje „dvajsetih minut“ izkazalo težavno v glavi – strah pred bolečino in pred ponovnim razočaranjem je bil ogromen. 

Trasa po versajskih ulicah

Na google maps sem si izrisal 4,5 km dolgo traso po versajskih ulicah v okolici naše šole, kar je bila prijetna sprememba po dveh mesecih teka na šolskem stadionu.

Kar ne morem najti pravih besed za opis zadovoljstva, s katerim sem v dobrih 28 minutah pritekel nazaj do vhoda v šolo brez ubijalske bolečine v kateremkoli kolenu. Vse skupaj je bilo tako neverjetno, da sem potreboval cel teden, da sem doumel, da se je res zgodilo! Še bolj kot dolžina teka sama na sebi je bilo presenetljivo doživljanje teka kot aktivnosti. Neverjetno, koliko spominov se shrani na telesnem nivoju in ki jih lahko sproži samo telesni napor: večerni teki v času srednje šole v Postojni, pa občasne sobotna pretiravanja od internata do vhoda v Planinsko jamo (cca 20 km), petkovi teki z železniške postaje na Podplatu do doma z nahrbtnikom, polnim umazanega perila, beg pred nevihto od Škrlatice proti koči na Kriških podih, pa še cel kup drugih trenutkov, ko sem se po zaslugi telesnih naporov v čutil v resnici živega in živečega za tisti trenutek, le za naslednjih korak in za naslednji vdih, vse ostalo pa je izginilo v sivini obrisov, kot neizostrena slika.

Če pod vse skupaj potegnem črto, mi je popolnoma jasno, da v primerjavi s tem, česar vse je človeško telo sposobno, tehle mojih nekaj kilometrov ne pomeni kaj dosti, tudi če jim dodam še deset serij šestih sklec, desetih trebušnjakov in petnajstih počepov, narejenih po teku. Kljub temu sem osebno zelo vesel, da sem po skoraj petnajstih letih spet razpihal ogenj veselja do telesnih naporov.

Pomlad končno tudi na moji okenski polici

Slika zgodovine pa ne bi bila čisto resnična, če ne bi omenil štirih mesecev, ki sem jih v letu 2010 preživel z mojstrom Mariom, dr. Feelgoodom. Načela o osnovnih zakonitostih prehranjevanja, modrosti o poslušanju lastnega telesa ali brezmejna domišljija pri sestavljanju vaj, ki sem jih imel priložnost občudovati v času vadbe z Mariom, so (p)ostale seme, ki je ob svojem času vzklilo in danes raste, da človek „sam ne ve, kako“ (Mr 4,27). Na žalost se ni izšlo, da bi vadbo z njim nadaljeval, a je vso opisano tekaško prerojenje v veliki meri sad njegovega dela in znamenje njegove kakovosti. Upam, da mi bo uspelo nadaljevati in morda v kakem letu priti tudi do desetih kilometrov, vendar ne bom razočaran, če se bo to izkazalo za preveč. Bolj kot karkoli drugega se mi zdi pomembno ponovno spoznanje, kako zelo je redna telesna aktivnost pomembna za dobro počutje. Pozabiti na to bi bila morda največja katastrofa ...

Marec po francosko

Kaj mi ostaja v spominu, ko pomislim na marec?
Kot običajno se bom skušal omejiti na tri stvari. Prva podoba so spomini na obisk pri prijateljevi družini. Ne zgodi se mi pogosto, da sem povabljen v kakšno francosko družino, zato sem bil tega povabila še toliko bolj vesel. S prijateljem, ki me je povabil, se poznava še iz časov mojega prvega bivanja v Franciji, ko sem svoj apostolat opravljal v študentski kaplaniji, v katero je on takrat zahajal še kot študent. Kljub temu, da sva se nazadnje videla, ko se je jeseni 2005 vrnil s prakse v Angliji, sva ohranjala stike tudi potem, ko se je naslednje leto poročil, nato pa skupaj z družino, ki je sproti naraščala, sledil delu, ki ga je v štirih letih vodilo od Maroka preko Peruja do Dubaja v Združenih arabskih emiratih. Januarja se jim je rodil tretji sin, vendar glede na to, da je prijateljeva žena deveti od petnajstih otrok v svoji družini, sklepam, da mali Bosco, kot so mu dali ime, še ni zadnji, ki sta ga načrtovala. Lepo je bilo videti, kako starejša fantiča (Marin ima dobra tri leta in pol, Etienne pa je približno leto in pol mlajši) dobro obvladata jezik ljubezni dojenčkov, ali pa slišati, kako se starša dobro zavedata pomena, ki ga ima njun odnos za trdnost vse družine. Zelo sta zadovoljna nad svojo zakonsko skupino, v kateri so le štirje pari, kar na mesečnih srečanjih nudi še več možnosti za podeljevanje. Ob vsem skupaj si nisem mogel pomagati, da ne bi omenil svoje pozitivne izkušnje ob spremljanju 42. zakonske skupine iz Najine poti, obenem pa sem se spet zavedel, da gre pri takem spremljanju za medsebojno bogatitev tako parov kot duhovnika.
Druga reč, ki jo želim omeniti, je izkušnja nočnega romanja z dijaki drugega letnika naše šole. V slogu najstnikov na Zahodu mora tudi v Franciji dogodek za mlade, ki da nekaj nase, imeti vsaj kakšno angleško besedo - v naši šoli se temu reče “pélé night”. V resnici ne gre za celonočno romanje, ker ga ritem dela v šoli ne omogoča, temveč za čas med sedmo zvečer in polnočjo. Čas romanja pa je v osnovi razdeljen na tri močne trenutke. Vse se začne z uvodom (oziroma “lancement”, kar bi lahko prevedli kot splovitev ali izstrelitev) v kapeli, ko se mladi po predhodno skrbno načrtovanem ključu razdelijo v skupine po pet ali šest, prisluhnejo uvodni igrici in nagovoru ter se v nekaj minutah tišine tudi osebno pripravijo na pohod. Sledi približno ura in pol hoje, v času katere prečkamo bližnji gozd v smeri proti Parizu, vmes pa je še polurni postanek na eni od gozdnih jas, kjer se skupine posedejo in imajo dijaki čas za podelitev - večinoma o tem, kaj so v dveh letih šolanja prejeli, s čem so se obogatili in kako vidijo svojo prihodnost. Na izhodu iz gozda potem čakajo avtobusi, ki vse skupaj prepeljejo v Pariz, do jezuitske cerkve sv. Ignacija, kjer so ob razlagi poslikave cerkve deležni kratke zgodovine Družbe Jezusove, večer pa se zaključi s kratko molitvijo, vročo čokolado in vrnitvijo v Versaj. Kar sem pri vsem skupaj še posebej občudoval, je vzgojni pristop, ki je uspel v okvir romanja, ki je v osnovi religiozna kategorija, vnesti dovolj odprtosti, da se romanja zelo radi udeležijo tudi dijaki, ki se nimajo za verne, cenijo pa čas s sošolci in medsebojno podeljevanje.
Nazadnje omenim še predstavitev, ki sem jo pripravil za enega od seminarjev v drugem semestru. Ob zelo odprtem konceptu seminarja na temo “svoboda pod vprašajem” in relativno kratkem času za pripravo sem se odločil za vprašanje svobode kristjana, za oporo pa vzel pesnitev o velikem inkvizitorju iz Bratov Karamazovih Dostojevskega, ki je bil pravoslavec, ter esej Anarhija in krščanstvo protestantskega pisca Jacquesa Ellula, vse skupaj pa opremil še s prizori iz nekaterih znanih filmov. Predstavitev sama na sebi ni bila bogvekaj, mi je pa njena priprava pomenila potrditev slutnje, da bi bilo zanimivo analizirati sodobno kinematografijo ter vizijo osebne svobode, ko jo le-ta predstavlja, ter rezultate soočiti bodisi s kakšnim od evangelijev, bodisi s kakšnim od sodobnejših teologov, nenazadnje pa se mi tudi dialog z ignacijansko duhovnostjo in videnjem svobode, kot ga predlagajo Ignacijeve Duhovne vaje, zdi zelo zanimiv.
Zaenkrat sem med filmi izbral svoje tri favorite, ki morajo odgovarjati kriteriju, da gre za popularne filme, ki so novi (recimo, najkasneje iz lanskega leta), v kinih relativno uspešni, ki se ne ukvarjajo a priori s kakšno versko ali izrazito filozofsko problematiko in so kot taki samoumevno zanimivi in gledljivi za mlade (Adjustment Bureau, In Time in Intouchables). Seveda pa še vsaj kak mesec ostajam odprt za predloge, če ima kdo kaj boljšega na zalogi.
Kam točno se bo vse skupaj prevesilo, bo znano do konca prihodnjega meseca. Do takrat naj bi se namreč srečal še z nekaterimi profesorji, na katere sem se obrnil s prošnjo za nasvet, pa se ob tej priliki priporočam v molitev, da bi se to razločevanje dobro končalo. Pa seveda vsem skupaj blagoslovljeno veliko noč in velikonočni čas!

"O, februar" ali "Občudovanje, obiski in otroci"

Tri stvari so močno zaznamovale moj februar.

Prva je povezana z mojo skupnostjo v Versaillesu. V njej sva dva tuja študenta (poleg mene še sobrat iz Burkine Faso, ki dela doktorat iz poslovne etike), vsi ostali pa so francoski državljani (med katere spadata tudi p. Egon in p. Guido, po rodu Nemca). Kljub temu, da so skušam po svojih močeh izogibati stereotipom, ker znajo biti včasih zelo omejujoči in mi pri srečanju s konkretno osebo lahko že vnaprej oblikujejo sodbe in ocene, pa sem v tem mesecu presenečen odkril, da vsaj en stereotip o Francozih v polnosti velja za moje sobrate. Tisti namreč, da Francozi sami dobro kuhajo, obenem pa cenijo tudi dobro kuhinjo (in kuho) drugih. Februar je bil namreč mesec, v katerem so imeli dijaki naše šole sv. Genovefe dva tedna počitnic, en teden pa je sovpadel tudi s počitnicami na naši fakulteti. Počitniški čas je tako malo razredčil tudi našo skupnost, posledično pa je lahko šla na dopust tudi gospa, ki ponavadi med tednom pripravlja večerjo za našo skupnost. Ker nas je kljub vsemu vedno bilo nekaj, ki smo ostali v skupnosti, se je bilo potrebno za pripravo obrokov samoorganizirati – in ob tem sem spoznal, da vsi (!) moji francoski sobratje fantastično kuhajo. Ker sem že septembra dal vedeti, da je moj skrajni kulinarični domet pašta s tako ali drugačno omako, so kuhanje torej prevzeli sobratje in lahko rečem, da sem vsak dan odkrival nove in nove jedi, od zelo preprostih do skorajda kraljevskih pojedin, vsem pa je bilo skupno to, da so bile izjemno okusne. Ob eni od večerij se mi je tako v srcu spontano zbudila hvalnica in zdelo se mi je, da podoživljam tretjo točko kontemplacije za dosego ljubezni: „Premislim, kako si Bog prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. Daje jim, da so, ter jih ohranja, daje jim, da žive in čutijo itd. Potem pomislim nase. “ V svojih sobratih sem lahko konkretno gledal, kako se Bog trudi zame ...

Druga reč, ki se me je dotaknila, je nadaljevanje te zgodbe. Ko namreč človek takole od blizu doživi dotik Božje ljubezni, se ponavadi v srcu zbudi želja odgovoriti na to ljubezen ali pa jo vsaj poskušati posnemati. Priložnost se je pokazala, ko sva z Andrejem v drugi polovici meseca pripeljala v Slovenijo šest sobratov iz njegove skupnosti na ogled mladinske pastorale v naši provinci. Povsod (bodisi pri najinih domačih, bodisi pri jezuitih, bodisi pri salezijancih na Rakovniku, kjer smo stanovali), kamor sva jih peljala, smo bili deležni toplega sprejema, s kulinaričnega vidika pa okusne hrane v velikih količinah. Tako po končanem obisku sam pri sebi sicer še ohranjam kakšen dvom glede tega, kakšen vtis so sobratje iz tujine dobili glede našega dela na mladinskem področju, sem pa obenem popolnoma miren glede vprašanja, ali so dovolj in dovolj dobro jedli – so!

Obisk v Sloveniji pa je bil zame vesela izkušnja še po drugi plati (in to je tretja reč, ki je zaznamovala februar). Ne samo, da sem imel priložnost obiskati nekaj družin in srečati dva dojenčka, ki sta se v družinah prijateljev rodila, odkar sem odšel v Francijo, temveč sem bil ravno v tem času deležen tudi milosti stričevstva. V nedeljo, 19.2., je namreč sestra Metoda povila hčerko Ajdo. Na (mojo) žalost sta ves čas mojega kratkega bivanja v Sloveniji ostali v porodnišnici, tako da sem lahko med obiskom srečal le utrujeno, a zadovoljno mamico, medtem ko je srečanje z nečakinjo načrtovano za čas poletnih počitnic. In če k temu prištejem še tri za poletje napovedana rojstva pri parih, kjer sem „bil zraven“ pri poroki, potem je verjetno razumljivo, da (s tega vidika) z veseljem pričakujem konec prvega leta študija. O le-tem pa morda kaj več še kdaj drugič …  

O januarskih obračunih in belini

Vse belo od zvončkov ...

Januar je bil mesec, ko smo zaključevali semester, kar pomeni, da lahko ob tem naredim prvo vrednotenje tega, kar sem v tem semestru poslušal in se novega naučil.

Semester sta najbolj zaznamovala seminar o Pavlovem Pismu Rimljanom in skupinsko prebiranje knjige „Phénoménologie de la perception“ (Fenomenologija zaznavanja), katere avtor je filozof Maurice Merleau-Ponty.

Od seminarja o Pismu Rimljanom tako odnašam v prvi vrsti spoznanje, da raznovrstnost tradicij, razumevanj in pogledov znotraj lokalne ali vesoljne Cerkve ni nekaj, kar bi bilo značilno izključno za naš čas 21. stoletja. Že v času nastajanja prvih krščanskih skupnosti je taka raznolikost prisotna in predstavlja kristjanom podobne izzive kot danes, zaradi česar je Pismo Rimljanom v resnici še kako aktualno branje. Poleg tega je besedilo Pisma osnova za marsikatero kasnejše teološko razmišljanje (recimo, o zakramentu krsta ali pa o odnosu med vero in postavo), pri čemer je vedno zanimivo vračati se k temeljnim besedilom.

Čisto "tapravi" zvončki, kot v Sloveniji ^_^

Po drugi strani filozofsko delo, napisano leta 1945, samo na sebi ni nujno zanimivo branje, čeprav Merleau-Ponty, za razliko od drugih avtorjev fenomenološkega pristopa, ki sem jih imel priložnost brati (Husserl, Heidegger), piše presenetljivo tekoče in berljivo. Za nekoga, ki mu francoščina ni materin jezik, to ni zanemarljiv dejavnik in zelo pripomore k motivaciji za branje. Kot naslov pove, se loteva predvsem vprašanja zaznave, zato je jasno, da ne more mimo telesa in ovrednotenja njegove vloge v človekovem življenju in učenju. Večkrat se mi je ob branju zazdelo, kot da bi prebiral kakšnega krščanskega misleca, ki utira pot temu, kar je kasneje Janez Pavel II. poimenoval „teologija telesa.“ Ker se sam zaenkrat v to tematiko še nisem imel priložnosti poglobiti, ocenjujem, da bo Merleau-Ponty zanimiva osnova za vsa nadaljnja branja.

V prvem semestru sem obiskoval tudi nekaj delavnic, ki se od seminarjev razlikujejo po tem, da so krajšega trajanja in manj interaktivne.

Februarska belina je bolj zimska

Najmočnejši vtis z delavnice o grešnih strukturah je name naredila skoraj uro trajajoča igra vlog, s pomočjo katere nam je profesor skušal preko naše lastne izkušnje prikazati zapletenost struktur, ki jih srečujemo vsak dan in znotraj katerih živimo naše vsakdanje življenje. Kako spremeniti en sistem, ki se je izkazal za krivičnega? Kako biti pozoren na tiste, ki so v nekem sistemu žrtve? Kako ovrednotiti relativno odgovornost vsakega posameznika, ki v takem sistemu deluje in ga s tem bolj ali manj zavestno podpira? Na vsa omenjena vprašanja sicer nisem dobil neposrednega odgovora, a je morda pomembneje od tega samo dejstvo, da sem odkril dobra vprašanja.

Obiskoval sem tudi dve bolj umetniški delavnici. Na prvi smo se lotili tematike slikarstva v severni Italiji med 15. in 16. stoletjem ter proučevali, kako so posamezni slikarji med upodabljanjem tega ali onega svetopisemskega prizora v resnici morali svetopisemsko besedilo ne samo poznati, temveč ga tudi razlagati glede na čas in okolje, v katerem so živeli. V drugi delavnici je bila tema podobna, a drugače zastavljena. Ustavljali smo se namreč ob prvih podobah v krščanstvu (predvsem na grobovih v najstarejših katakombah ter svetiščih) in skušali prepoznati, kako so podobe odražale razvoj teološke misli skozi prva stoletja krščanstva. Obe delavnici sta me potrdili v želji, da bi iskal značilnosti današnje družbe in skušal po Jezusovem zgledu za razlago skrivnosti odrešenja in za oznanjevanje dobre novice evangelija najdevati podobe iz našega vsakdana, ki so nam bližje in morda bolj razumljive od tistih iz Palestine pred dvatisoč leti.

Zasneženo igrišče - na veliko veselje dijakov,
ki so včeraj uprizorili pravcato snežno bitko

Poleg študija je moj prvi semester v Franciji močno zaznamovalo tudi delo z dijaki v šoli Sainte-Geneviève, še zlasti osebni pogovori z njimi. Le-ti so dveh vrst: po eni strani gre za dijake dveh razredov, ki so mi zaupani in je zanje pogovor z njihovim kaplanom obvezen, po drugi strani pa videvam tudi dijake, ki so zaprosili za osebno spremljanje (v tem trenutku jih spremljam pet). Kakovost njihovih iskanj, globina njihovih razmišljanj, vsebina njihovih iskanj, gorečnost njihovih besed in dejanj ter iskrenost njihovih podeljevanj me vedno znova opominja, da je delo z mladimi velik privilegij, za katerega se nikoli ne smem pozabiti zahvaljevati. Ko sem tako prejšnji teden po enem od takih pogovorov zapuščal pisarno, sem se podzavestno pokrižal – kot kadar človek zapušča svetišče. V resnici doživljam, da je duhovni pogovor lahko čas, ko se v podelitvi besed zgodi nekaj svetega, razodene nekaj Božjega. In biti priča takega razodevanja Boga je vedno velika milost …

Pa še komentar k fotografijam: januar je bil tudi pri nas bel. Ne zaradi snega, temveč zaradi zvončkov! Ker pa tale prispevek pišem že v februarju, je potrebno dodati, da je v noči s 4. na 5. februar tudi pri nas zapadlo nekaj centimetrov snega, zato je tudi belina v parku končno bolj podobna zimi kot pa pomladi.

O gorah, božiču in modrosti

Po treh mesecih v Franciji lahko rečem, da sem se počasi navadil na to, kar naj bi bilo moje študentsko življenje letošnje in prihodnje šolsko leto.

Ko človek tako pogreša hribe, da opazi znane oblike celo v oblakih,
je verjetno že kar hudo ... ^_^

Zanimivo se mi zdi, da kljub temu, da sem v Franciji pred časom že bival, vse ni samoumevno. Res je, da so stvari, ki sem jih našel takšne, kot so bile ob moje odhodu pred petimi leti. Med negativnimi vidiki, ki so isti kot prej, lahko omenim to, da v pariški regiji še vedno najbolj pogrešam gore na obzorju. To sem še posebej začutil po božično - novoletnih počitnicah, ki sem jih delno preživel v savojskih Alpah, na meji z Italijo. Po vrnitvi v Versailles, kjer zdaj bivam, sem ob ogledu Valerijinih fotografij na facebooku presenečen opazil, da sem nekako še iz Slovenije podzavestno navajen, da, ko sem zunaj, pogled enostavno išče gore. Dovolj je en pogled, ki kot da bi me pomiril, češ nekatere stvari so še vedno takšne, kot so bile, in tudi v tem norem ritmu sprememb bodo nekatere stvari (gore, recimo) ostale stalnica, kot svetilnik ali Severnica. In da te nespremenljive stvari potrebujem(o) enako kot molitev, da se zmorem(o) v življenju orientirati.
Po pozitivni plati je ostala nespremenjena metoda dela v Centre Sèvres, ki tudi pri podiplomskem študiju poudarja in pospešuje skupinsko delo, izmenjavo mnenj ter neposredno soočenje z avtorji v njihovih delih, medtem ko so razni priročniki, razlage ali celo učbeniki popolnoma v drugem ali tretjem planu.

Sneg na Mont Cenis-u

Novosti v primerjavi s prejšnjim bivanjem v Franciji je seveda še veliko več, so pa v prvi vrsti vezane na to, da tokrat ne bivam v Parizu, ampak, kot omenjeno, v Versaillesu. Iti v Pariz, bodisi na faks bodisi na obisk, tako zdaj ni več popolnoma samoumevno, pa čeprav pot od vrat moje sobe do vhoda v Centre Sèvres v resnici ne vzame več kot kakšno uro. Versaillesu je prav tako pozna, da je manjše mesto kot Pariz, kar se odraža tudi v povprečno tri do štiri stopinje nižjih jesenskih in zimskih temperaturah, ki pa so po drugi strani še vedno približno pet stopinj višje kot tiste ljubljanske, ki jih najdem na spletu. Snega torej, tako kaže, letos razen v času že omenjenih počitnic v hribih ne bom okusil. Bog pomagaj ...
Prav tako v Franciji opažam stvari, ki kot da jih med prvim bivanjem tukaj sploh ni bilo (čeprav so zagotovo bile). Ena od teh so določene posebnosti v izražanju, brez katerih sem se včasih očitno brez vsake slabe vesti dovolj dobro znašel, zdaj pa se mi zdi prav nezaslišano, da bi se glede njih še kdaj zmotil. Prav tako mi bivanje v skupnosti, kjer je večji poudarek na tem, da občasno sami pripravljamo obede, odkriva naravnost nezaslišano spretnost francoskih sobratov v kuhinji, pri pripravljanju hrane. V moj prid sicer govori to, da sem prej bival v skupnostih, kjer za odkrivanje te posebnosti ni bilo posebne priložnosti, a se ob vsem tem počutim dobesedno izzvanega, da svoj kuhinjski repertoar razširim onkraj špagetov na ta ali oni način. O rezultatih morda kaj več kdaj drugič.

La Dent Parachée, kot jo je mogoče videti iz
Lanslebourga

Od decembra se mi zdi še posebej pomembno omeniti izkušnjo priprave na božično slavje, ki sem je bil deležen v hribovski župniji Lanslebourg, kjer sem napol počitniško preživel zadnje dni adventa in vstop v božični čas. Nagovorila me je predvsem drža sobrata Françoisa, ki pri triinsedemdesetih opravlja službo župnika v sedmih vaseh gorske doline. Kljub temu namreč, da sem se mu ponudil na razpolago za maše na sveti večer in na Božič in da sem bil pripravljen tudi binirati, kar bi tudi ob njegovih binacijah v obeh dnevih omogočilo vsaj eno mašo v vsaki od vasi, sva na koncu ob somaševanju opravila eno mašo na sveti večer in dve na božični dan. Na vprašanje, kako bodo to komentirali vaščani v vaseh, kjer ni bilo maše, mi je odvrnil približno takole: “Potrebe bodo vedno in tudi če se popolnoma razdam, mi nikoli ne bo uspelo zadovoljiti vseh ljudi. Zato je veliko bolj zdravo, da ohranjam ritem, ki mi tudi pri teh letih omogoča, da mašujem zbrano in da sem pri stvari z vsem srcem in vsem razumom. Tudi jaz potrebujem družbo in spodbudo, ki mi jo lahko prinese sobratova družba, zato je pomembneje, da sem ta dva dni preživel in somaševal s teboj, kot pa da bi oba padla v skušnjavo samodejne in samoumevne delitve zakramentov.” In kakor sem se bil v svoji, še vedno relativno mladostni zagnanosti pripravljen v prvem trenutku nad tem razmišljanjem pohujšati (”saj sem vendar duhovnik zato, da sem popolnoma na razpolago ljudem”), mi je nekaj dni v njegovi družbi več kot potrdilo smiselnost te drže: telefon na trenutke sploh ni nehal zvoniti in če si ne bi v osnovi ohranjal mirnejšega ritma, vseh pogrebov, osebnih pogovorov in drugih nepredvidenih obveznosti ne bi imel več kam umestiti. Upam, da se bom iz njegove izkušnje tudi sam česa naučil.
Za konec vam opišem še božično darilo: po prekrasni maši v prav po domače baročni cerkvi, ko je zunaj okrog voglov veter nosil snežinke, godalni kvintet, ki je spremljal petje, pa je intoniral še zadnjo kitico “Svete noči”, je k meni pristopila štiričlanska družina in mi na neskončno presenečenje v slovenščini voščila: “Dober večer, pa vesel Božič!” Da so družino iz Ljubljane v tiste konce ravno na božični večer privedle počitnice, je morda na zunaj popolnoma res, a zame je bilo to voščilo v domačem jeziku kronski dokaz razodetja Božje ljubezni, ki je pozorna tudi na tiste naše potrebe, ki se jih niti sami ne zavedamo vedno.

Pariz na kolesu ali s kolesom po Parizu - 2. del

Po dveh tednih nadaljujem zapis o potepanju po Parizu, obenem pa je prav, da vsaj mimogrede omenim, kaj se mi je zgodilo v tem času, ko nisem pisal. Morda je najbolj pomembno povedati, da sem imel v zadnjem mesecu že dva obiska iz Slovenije in da sta oba poživila mojo dušo.
Predzadnji vikend v oktobru so na obisk prišle tri nekdanje "indijske potovke", članice odprave v Indijo 2009, ki so za tri dni prišle obiskat Pariz. En dan so Tamara, Anja in Iva prespale pri nas v Versaillesu in s svojo preprostostjo in prisrčnostjo pustile pri mojih francoskih sobratih neizbrisen vtis, Tamarine fotografije pa pričajo, da je Pariz naših obiskovalk tudi ni pustil čisto ravnodušnih.
Dva tedna kasneje se je na moje veliko in prijetno presenečenje najavila še "gvajanska soborka" Maruša, ki mi je poleg svoje prijetne družbe iz Slovenije prinesla še dve "gorenjki" (ki smo jih že "pospravili") in deset dek "barcafeja" (ki še čaka na kakšno slovesno priložnost) za telo ter zadnji številki Ognjišča (ki je še na polici za hude čase) in Nove (ki je kmalu romala v koš ^_^). Ker je imela dokaj natrpan urnik, Maruše nisem vabil v Versailles, pač pa sva šla pogledat (v prejšnjem prispevku omenjen) park Les Buttes-Chaumont. Vreme ni več dovoljevalo kakšnega posedanja na travi ali podobne romantike, je pa Maruša v ribniku (ki sem ga jaz imel le za okrasno mlako) dejansko odkrila ribe!!! Glede na velikost in lenost pri premikanju sumim, da je šlo za krape, v vsakem primeru pa gre ta najdba v mojo beležko pod rubriko "pariška čudesa".

Park "Le Jardin Atlanique"

Slovenščino sem obnavljal tudi s sotrpinom Andrejem prejšni teden, ko sva ob vroči čokoladi in pecivu sestavljala načrte za tridnevno jezuitsko ekspedicijo po Sloveniji v februarju prihodnje leto (o tem kaj več kdaj prihodnjič). Ugotovitev: zaenkrat ni nevarnosti, da bi slovenščino popolnoma pozabil.
Zdaj pa nazaj k naslovu in kolesarjenju po Parizu! Prečkali smo torej Seno in jo mahnili proti Montparnassu. Tam smo si najprej na hitro ogledali še en park: "Le Jardin Atlantique," postavljen dobesedno nad tire železniške postaje Paris-Montparnasse. V času svojega prvega bivanja, ko sem dve leti stanoval v centru Pariza, sem pogosto prihajal v ta park študirat, in moja gozdarska duša je bila ob tem kar pomirjena.

Notranjost cerkve "Notre Dame du travail"

Daljši postanek smo si privoščili nedaleč stran, kjer smo našli cerkev "Notre Dame du travail" (ali prosto po naše "Marija, mati delavcev"). Zgrajena leta 1902 za potrebe delavcev, ki so sodelovali pri postavljanju svetovne razstave, je zanimiva predvsem zaradi uporabe kovinske armature, ki povzroči, da je prvi vtis ob vstopu v cerkev podoben vstopu v tovarno. Nam je obenem ponudila tudi prijetno zavetje sredi dneva, ko smo lahko v miru prebavili vtise dopoldneva, se Bogu zahvalili za vso zaužito lepoto in se mu priporočili še za varstvo v popoldnevu tega razgibanega dneva.
Od tu nas je pot vodila proti jugu. Po prečkanju južne obvoznice smo prispeli v Vanves, kjer smo se v jezuitski skupnosti ustavili, da smo opravili določene potrebe na kraju, kamor gre cesar peš, obenem pa izpolnili tudi družabne obveznosti in spili popoldansko kavico (razen poljskega sobrata Pawla, ki je po poljski navadi spil svoj popoldanski čaj).

Eden od bajarjev v Meudonskem gozdu (vendar bolj poleti)

Ko smo si torej tako privezali duše, smo jo mahnili proti Clamartu, kjer smo končno prispeli v mirnejše okolje, namreč v mestni gozd okrožja Meudon. Ob vzponu proti gozdu smo odkrili, da na kolesu indijskega sobrata Vibina ne delajo prestave, zato smo si od tu naprej njegovo kolo izmenjevali ostali sobratje. Vse skupaj ni kaj dosti pomagalo - ob vzponih je bilo največkrat potrebno sestopiti in kolo potiskati do vrha vzpona. Vzponov in spustov na poti ni manjkalo, a je bila pot sama dovolj zanimiva, da ni nikoli postalo dolgčas. Gozd nas je namreč očaral že s svojimi barvami, piko na i pa so postavili še številni bajarji, ob katerih smo lahko opazovali številne ptice.
Po gozdu smo tako potovali praktično skoraj čisto do Versaillesa, kjer je bil naš cilj. Zvečer je bilo potem seveda potrebno našo izkušnjo predstaviti tudi ostalim sobratom (vsega skupaj se nas je nabralo dobrih šestdeset, vsi jezuiti na taki ali drugačni stopnji študija v Parizu, več kot dvajset različnih narodnosti) preko simbola, ki bi najbolje ponazarjal naš dan in našo izkušnjo.
Po premisleku smo kot simbol dneva izbrali - preznojeno majico! Razlaga, ki je spremljala simbol, je bila (približno) takale: skupaj smo preživeli dan, ki ni imel drugega namena kot to, da ga preživimo skupaj - zastonjsko, iskreno, v odprtosti in dobrohotnosti medsebojnega podeljevanja. Skupni napor nas je povezal, počitek po njem je ponudil prostor za iskreno besedo, tako mesto kot narava pa sta ponudila okvir, v katerem smo lahko spoznavali sami sebe in drug drugega. Resničnost takega dneva, kakor tudi mnogih drugih dni v času študija pa je ta, da na koncu dneva človek nima pokazati kaj drugega kot preznojeno majico ter zaupati, da je to v Božjih očeh dovolj za v polnosti izkoriščen dan - da Bog lahko tudi s tako revščino nadaljuje gradnjo svojega kraljestva ... ^_^

Pariz na kolesu ali s kolesom po Parizu (in okolici) - 1. del

"Skoraj teden je že ..." je včasih pela Neca Falk, jaz pa bil to pesem lahko povzel v misel "skoraj mesec je že, odkar sem kaj napisal" - skrajni čas torej, da spet kaj napišem.
V preteklem mesecu se je zgodilo ogromno stvari, ki jih vseh niti nimam namena opisovati: teden dni sem s sošolci preživel v Provansi, kjer smo na dolgo in široko (pa tudi precej na globoko) obravnavali vprašanje identitete (ali po slovensko: istovetnost), se spoznavali z avtorji kot Paul Ricoeur ali Judith Butler, obenem pa veliko časa namenili tudi debatam in pogovorom po skupinah (vidim, da je to kar tipično za francosko jezuitsko pedagogiko); začel sem obiskovati prvi seminar (o Pavlovem Pismu Rimljanom, njegovem mestu in pomenu); pomagal sem speljati en vikend na temo "Osnove odločanja" v duhovnem centru Manrèse; kar precej dobro sem se uvedel v svoje delo v šoli Svete Genovefe (o tem kaj več naslednjič), pa še bi se kaj našlo ...
Med vsem tem sem pristal tudi na to, da ob srečanju vseh jezuitov študentov, kar nas je v Parizu (in se nas je potem nabralo kar dobrih šestdeset), prevzamem animacijo ene od celodnevnih delavnic, ki naj bi omogočila lažji pogovor in podeljevanje tega, kar živimo, doživljamo in študiramo (pa smo spet pri že omenjenih skupinah). Ne vem, kdo je dal idejo, ampak na koncu smo se zmenili, da bom speljal delavnico z imenom iz naslova. Tako sem torej dobil priložnost, da obenem obnovim svoje poznavanje Pariza, preživim lep dan s sobrati, pa še naredim nekaj koristnega zase in za svoje telo, ki je tako dolgo poznalo le sedalo mojega pisarniškega stola.

Osnovna ideja v moji glavi je bila torej preživeti dopoldan v Parizu, kolesariti ob kanalu sv. Martina (ki mi ga je svoj čas pomagal odkriti sobrat Peter), potem pa jo udariti preko južne obvoznice do Clamarta, tam pa v gozd in po njem do Versaillesa, po možnosti pa vmes nekje obhajati še mašo.

Kavica ob kanalu sv. Martina

 Vreme nam je bilo naklonjeno in praktično ob predvideni uri smo že bili na poti skozi center Pariza proti trgu Bastille, pod katerim poteka kanal. Po polurnem kolesarjenju proti SV Pariza pa nas je malo potem, ko smo prečili trg Stalingrad, premamilo sonce, tako da smo se ustavili za kavico (oziroma vročo čokolado, kakor kdo), jaz pa sem iz nahrbtnika potegnil še croissante in verjetno vam je jasno, da se nam na lepem ni nikamor mudilo. Ker sem začutil, da smo se takoj ujeli, sem predlagal, da morda urnik prilagajamo našim željam in ne toliko nekim zunanjim okvirjem - pa se je izteklo fantastično!

Z razgledne točke v parku se vidi tudi Montmartre

Po kavici smo jo udarili do La Vilette, od zunaj videli "Cité des sciences et de l'industrie", prečkali kanal, park in videli še "Cité de la musique" (s čimer se je moj prvotni načrt še izpolnil), nato pa na predlog sobrata odpeketali proti parku "Les Buttes-Chaumont", ki je za moje pojme nekaj najlepšega, kar premore Pariz (da ne bom opisoval, vam raje predlagam, da kliknete na ime parka v gornji vrstici in si ogledate nekaj fotografij). Ker je sonce še kar vztrajalo, mi pa smo bili ravno prav lačni, smo tukaj v miru in v veselju pomalicali, nato pa se ponovno spustili do kanala. Tja smo prišli ravno v času, ko je po njem plula turistična ladja, kar nam je ponudilo zelo nevsakdanji spektakel, ob katerem smo uživali kot majhni otroci. Kanal namreč prečka precej mostov, ki pa so vsi prenizki, da bi bilo mogoče pluti pod njimi, zato se ob prihodu ladje spustijo zapornice, promet se ustavi, most se zapelje na stran in ladja lahko nadaljuje svojo pot - in to sredi Pariza!!! Po drugem mostu je ladjo čakal še sistem treh zapornic, s pomočjo katerih se je spustila na nivo Sene, v katero se steka kanal - in prizor je bil še bolj navdušujoč kot tista dva z mostovoma! Še danes se sprašujem, kaj je bilo v tem tako magičnega: morda je bilo v dobi elektronike in navidezne resničnosti enostavno pomirjujoče gledati delovanje nečesa, kar je popolnoma mehanično (voda se pretaka iz ene v drugo zaporo, kar povzroči, da se ladja počasi, od ene do druge zapornice, spušča) - ali pa je za vsem skupaj le neka lažna nostalgija za časi, ko se je vse zdelo veliko bolj preprosto ...

Dodajam še posnetek, ki ga je naredila ena navdušena Portugalka, kjer je mogoče videti tako zapornice kot most, ki se dobesedno odmakne, pa tudi semaforje in seveda zastoje, ki nastanejo ob tem. Seveda je v živo vse veliko bolj zanimivo, ampak za prvi vtis k mojim besedam bi pa moralo biti.
Ko se je ladja spustila na zadnji nivo in krenila v tisti del kanala, ki je pokrit, v temo, kjer je šele po nekaj desetih metrih prižgala luči, sem doživel še en kratek občutek "že videnega" (v resnici sem se spomnil na prizor iz filma Matrica in na ladjo Nabukodonozor, ki pluje po kanalizaciji), nato pa smo jo mahnili proti Seni, pa čez njo do Montparnasse ... (se nadaljuje).