Nemški bluz ali kako sem preživel poletje 2005 - 2. del

Pa na hitro objavim še en prispevek, ki je svoj čas kot osnutek obležal v predalu tega spletnega dnevnika. V resnici gre bolj za en nostalgičen zapis kot pa za nekaj aktualnega ali nujnega, kar bi moralo biti za vsako ceno objavljeno. Nadaljevanje te objave je bilo dolgo časa dostopno na spletni strani slovenskih jezuitov, po prenovi strani pa je izginilo bogvekje, zato vam ne morem pripeti povezave. Pa če ni hujšega kot to, verjamem, da boste brez večjih težav preživeli ... ^_^ Takole se mi je torej zapisalo tisti čas:

Ob naši vrnitvi v Frankfurt smo s seboj prinesli tut cele škatle "pol za vrednotenje", na katere so udeleženci odgovarjali glede motivov za njihovo udeležbo na 'magisu, vse to pa je bilo potem potrebno še vnesti v računalnike, kar je našim delegatom vzelo cel dan, medtem ko smo CoCovci že pripravljali zadnje podrobnosti glede nadalnjega sodelovanja in našega doprinosa pri 'magisu.

Da bi sedeli križem rok, seveda ni bilo niti za misliti. Tako se nas je večina že naslednji dan podala proti legendarnemu kraju, imenovanem Loreley. Legendarnem zato, ker se je na tem mestu, kjer se Ren na hitro umakne pobočju, ki je enostavno pretrdo, da bi ga reka mogla pregristi, razbilo toliko ladij, da se je na koncu začelo govoriti, da je vsega kriva (kdo drug kot) ženska - prelepa Loreley, ki naj bi si na vrhu tega skalnatega pobočja vsak dan razčesavala lase, kar naj bi pritegovalo poglede in pozornost mornarjev in povzročalo brodolome. Vse skupaj je potem v času romantike zapečatil Heinrich Heine, ki je vse skupaj upesnil (in še kaj dodal) in legenda je bila rojena.

No, na Loreley je danes (predvsem) en luštkan amfiteater, ki sprejme kakšnih 3000 ljudi in ga precej uporabljajo predvsem za organizacijo rock koncertov ali kar festivalov - na prostem.

Na tem mestu je bil predviden zaključek 'magisa, vse skupaj pa naj bi imelo obliko dvodnevnega festivala duhovnosti, z glasbo, molitvijo in 2600 mladih, ki prebivajo v šotorih za šest oseb. Če povem, da smo bili EJIF-ovci (tako nas še najlažje opredelim) glavna fizična delovna sila (čeprav se je do začetka vsega skupaj nabralo še vsaj dvakrat toliko prostovoljcev, ki pa so bili zadolženi za bolj "intelektualne naloge"), potem je precej jasno, kaj nas je čakalo pred prihodom udeležencev: postaviti čimveč šotorov za udeležence, pa še en cirkuški šotor, ki je služil kot prostor za stalno adoracijo obenem pa še dva velikanska šotora za obedovanje in delo po skupinah, pa prelaganje zložljivih miz in klopi, v soncu in v dežju. Pa ob vsem skupaj veliko smeha in dobre volje, potrpežljivosti in duhovitosti... Kot je nekoč zapisal nekdanji vrhovni predstojnik jezuitov, p. Pedro Arrupe: "(...) pridi pa (k jezuitom), če imaš širok hrbet in se znaš smejati tudi na svoj račun..." Ja, ja - vsak po svoje... No, ampak to še tudi ni bilo vse. (se nadaljuje)