 |
| Sneg? Toča? Ne, le versajske slive so v cvetju |
April je v prvi vrsti
zaznamovalo praznovanje velike noči. Veliko dogodkov v zvezi s tem
praznovanjem je dobilo oznako „prvič“: prvič kot duhovnik
praznoval veliko noč izven Slovenije, prvič po dokončanem študiju
teologije velikonočnega ponedeljka nisem praznoval s skupino
veroukarjev, prvič kot duhovnik nisem vodil velikonočne vigilije …
Večino obredov velikega tridnevja sem preživel kar pri nas, v šoli,
kjer je bila celo velika sobota še deloven dan. Kljub temu me je
število dijakov, ki so se obredja udeležili, zelo pozitivno
presenetilo. Na tem mestu se mi zdi pomembno ponoviti, da čeprav je
šola jezuitska, je med dijaki vsaj polovica takih, ki se nimajo za
verne – bodisi ker niso bili versko vzgojeni bodisi ker se v tem,
v kar so bili vzgojeni, ne prepoznajo. Potem je tu še manjše
število dijakov muslimanov, pri katerih je prav tako mogoče opaziti
celoten razpon pripadnosti, od resnično vernih do muslimanov „po
vzgoji in kulturi“.
Posebej močno me je
nagovoril križev pot na veliki petek, ki so ga s petjem in glasbeno
spremljavo v veliki meri sooblikovali dijaki, med bralci pa je, enak
med enakimi, sodeloval tudi direktor šole: preprosto, iskreno,
nagovarjajoče …
 |
| Cvetnih listov, da bi jih lahko kidal z lopato! |
Pozoren bralec je morda v
gornjih opisih pod temo „prvič“ opazil, da nisem omenjal
pridiganja ali maševanja v slovenščini. Na veliko noč me je
namreč Alek (Zwitter), ki v Parizu pripravlja doktorat, obenem pa
skrbi tudi za študente v Emanuelovem študentskem domu, povabil k
sebi v pariško osmo okrožje. Tako sva najprej po slovensko
maševala, namesto pridige podelila svoje vtise in doživljanja
postnega časa in vigilije prejšnji večer, nato pa zimprovizirala
še krasno kosilo. Pred mojo vrnitvijo v Versaj nama je ostalo še
časa za sprehod po bližnjem parku ter za podeljevanje o tolažbah
in lastnih omejitvah, ki jih vsak s svoje strani doživljava pri
svojem duhovniškem poslanstvu. Izkušnja iskrene besede v
dobrohotnem sprejemanju, poleg tega pa še vse skupaj v slovenščini,
je temu prazniku zmage ljubezni nad smrtjo dala novo globino in novo
razsežnost veselja.
Ker je bilo torej jasno,
da bom tokrat ostal brez tradicionalnega velikonočnega ponedeljka z
veroukarji na Boču, sem v želji po ohranitvi tradicije gostoljubja
in obiskov že kar v nedeljo popoldan v našo skupnost povabil nekaj
dijakov, ki so ostali v internatu, ker so predaleč od doma, da bi se
jim splačalo iti domov za en dan, obenem pa sami niti nimajo
sorodnikov v okolici Versaja niti niso bili povabljeni na velikonočno
kosilo h kateremu od sošolcev ali sošolk. Povabilu na skodelico
vroče čokolade in piškote se je na koncu odzvalo sedem dijakov, s
katerimi smo preživeli dve uri veselega podeljevanja o njihovih
dogodivščinah v šoli, s tem ali onim profesorjem, o izkušnji
življenja v internatu, o načrtih za prihodnost …
April je bil zame tudi
močno v znamenju ponovnega odkrivanja telesnih sposobnosti. Odkar
sem namreč pri petindvajsetih prvič doživel bolečine v kolenih
(zaradi „pretegnjenih vezi“, kot mi je takrat skušal razložiti
zdravnik), sem počasi vedno bolj obupaval (in nato tudi obupal) na
tem, da bi zmogel še kdaj teči dlje kot dvajset minut, kar me je
zelo potrlo. No, prek slabim letom pa sem na spletni strani
izdelovalca obutve Merrell odkril predloge o alternativni tehniki teka, ki oponaša bosonog tek in zaradi tega pomeni veliko manjšo
obremenitev za kolenski sklep. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se
psihično pripravil do tega, da bi sploh poskusil – saj veste, kako
težko si je po velikih razočaranjih še dopustiti upanje … Tako
je sredi februarja končno dozorel sklep: če ne gre dlje kot dvajset
minut teka, pa naj bo dvajset minut – bolje to kot nič! Osvajanje
nove tehnike je vzelo kar nekaj časa, glavni trik (vsaj zame) pa se
je izkazal v tem, da skrajšam korak: prednja noga tako ni čisto
iztegnjena in ne prileti na peto, temveč se tal dotakne bolj ali
manj pod telesom, še vedno rahlo pokrčena v kolenu, predvsem pa se
tal ne dotakne najprej s peto, temveč s prednjim delom stopala ali
pa (v idealni različici) s celotnim stopalom. Ko sem tako dva meseca
vsak teden trikrat tekel dvajset minut (in v tem času napravil malo
več kot tri kilometre), ne da bi me kolena bolela, sem potem sredi
aprila končno zbral pogum, da morda tek podaljšam na pol ure. Še
bolj kot na nivoju telesnih sposobnosti se je premagovanje meje
„dvajsetih minut“ izkazalo težavno v glavi – strah pred
bolečino in pred ponovnim razočaranjem je bil ogromen.
 |
| Trasa po versajskih ulicah |
Na google
maps sem si izrisal 4,5 km dolgo traso po versajskih ulicah v
okolici naše šole, kar je bila prijetna sprememba po dveh mesecih
teka na šolskem stadionu.
Kar ne morem najti pravih
besed za opis zadovoljstva, s katerim sem v dobrih 28 minutah
pritekel nazaj do vhoda v šolo brez ubijalske bolečine v
kateremkoli kolenu. Vse skupaj je bilo tako neverjetno, da sem
potreboval cel teden, da sem doumel, da se je res zgodilo! Še bolj
kot dolžina teka sama na sebi je bilo presenetljivo doživljanje
teka kot aktivnosti. Neverjetno, koliko spominov se shrani na
telesnem nivoju in ki jih lahko sproži samo telesni napor: večerni
teki v času srednje šole v Postojni, pa občasne sobotna
pretiravanja od internata do vhoda v Planinsko jamo (cca 20 km),
petkovi teki z železniške postaje na Podplatu do doma z
nahrbtnikom, polnim umazanega perila, beg pred nevihto od Škrlatice
proti koči na Kriških podih, pa še cel kup drugih trenutkov, ko
sem se po zaslugi telesnih naporov v čutil v resnici živega in
živečega za tisti trenutek, le za naslednjih korak in za naslednji
vdih, vse ostalo pa je izginilo v sivini obrisov, kot neizostrena
slika.
Če pod vse skupaj
potegnem črto, mi je popolnoma jasno, da v primerjavi s tem, česar
vse je človeško telo sposobno, tehle mojih nekaj kilometrov ne
pomeni kaj dosti, tudi če jim dodam še deset serij šestih sklec,
desetih trebušnjakov in petnajstih počepov, narejenih po teku.
Kljub temu sem osebno zelo vesel, da sem po skoraj petnajstih letih
spet razpihal ogenj veselja do telesnih naporov.
 |
| Pomlad končno tudi na moji okenski polici |
Slika zgodovine pa ne bi
bila čisto resnična, če ne bi omenil štirih mesecev, ki sem jih v
letu 2010 preživel z mojstrom Mariom, dr. Feelgoodom. Načela o
osnovnih zakonitostih prehranjevanja, modrosti o poslušanju lastnega
telesa ali brezmejna domišljija pri sestavljanju vaj, ki sem jih
imel priložnost občudovati v času vadbe z Mariom, so (p)ostale
seme, ki je ob svojem času vzklilo in danes raste, da človek „sam
ne ve, kako“ (Mr 4,27). Na žalost se ni izšlo, da bi vadbo z njim
nadaljeval, a je vso opisano tekaško prerojenje v veliki meri sad
njegovega dela in znamenje njegove kakovosti. Upam, da mi bo uspelo
nadaljevati in morda v kakem letu priti tudi do desetih kilometrov,
vendar ne bom razočaran, če se bo to izkazalo za preveč. Bolj kot
karkoli drugega se mi zdi pomembno ponovno spoznanje, kako zelo je
redna telesna aktivnost pomembna za dobro počutje. Pozabiti na to bi
bila morda največja katastrofa ...
