12 maj, 2012

April med veliko nočjo in tekom


Sneg? Toča? Ne, le versajske slive so v cvetju

April je v prvi vrsti zaznamovalo praznovanje velike noči. Veliko dogodkov v zvezi s tem praznovanjem je dobilo oznako „prvič“: prvič kot duhovnik praznoval veliko noč izven Slovenije, prvič po dokončanem študiju teologije velikonočnega ponedeljka nisem praznoval s skupino veroukarjev, prvič kot duhovnik nisem vodil velikonočne vigilije … Večino obredov velikega tridnevja sem preživel kar pri nas, v šoli, kjer je bila celo velika sobota še deloven dan. Kljub temu me je število dijakov, ki so se obredja udeležili, zelo pozitivno presenetilo. Na tem mestu se mi zdi pomembno ponoviti, da čeprav je šola jezuitska, je med dijaki vsaj polovica takih, ki se nimajo za verne – bodisi ker niso bili versko vzgojeni bodisi ker se v tem, v kar so bili vzgojeni, ne prepoznajo. Potem je tu še manjše število dijakov muslimanov, pri katerih je prav tako mogoče opaziti celoten razpon pripadnosti, od resnično vernih do muslimanov „po vzgoji in kulturi“.
Posebej močno me je nagovoril križev pot na veliki petek, ki so ga s petjem in glasbeno spremljavo v veliki meri sooblikovali dijaki, med bralci pa je, enak med enakimi, sodeloval tudi direktor šole: preprosto, iskreno, nagovarjajoče …
Cvetnih listov, da bi jih lahko kidal z lopato!
Pozoren bralec je morda v gornjih opisih pod temo „prvič“ opazil, da nisem omenjal pridiganja ali maševanja v slovenščini. Na veliko noč me je namreč Alek (Zwitter), ki v Parizu pripravlja doktorat, obenem pa skrbi tudi za študente v Emanuelovem študentskem domu, povabil k sebi v pariško osmo okrožje. Tako sva najprej po slovensko maševala, namesto pridige podelila svoje vtise in doživljanja postnega časa in vigilije prejšnji večer, nato pa zimprovizirala še krasno kosilo. Pred mojo vrnitvijo v Versaj nama je ostalo še časa za sprehod po bližnjem parku ter za podeljevanje o tolažbah in lastnih omejitvah, ki jih vsak s svoje strani doživljava pri svojem duhovniškem poslanstvu. Izkušnja iskrene besede v dobrohotnem sprejemanju, poleg tega pa še vse skupaj v slovenščini, je temu prazniku zmage ljubezni nad smrtjo dala novo globino in novo razsežnost veselja.
Ker je bilo torej jasno, da bom tokrat ostal brez tradicionalnega velikonočnega ponedeljka z veroukarji na Boču, sem v želji po ohranitvi tradicije gostoljubja in obiskov že kar v nedeljo popoldan v našo skupnost povabil nekaj dijakov, ki so ostali v internatu, ker so predaleč od doma, da bi se jim splačalo iti domov za en dan, obenem pa sami niti nimajo sorodnikov v okolici Versaja niti niso bili povabljeni na velikonočno kosilo h kateremu od sošolcev ali sošolk. Povabilu na skodelico vroče čokolade in piškote se je na koncu odzvalo sedem dijakov, s katerimi smo preživeli dve uri veselega podeljevanja o njihovih dogodivščinah v šoli, s tem ali onim profesorjem, o izkušnji življenja v internatu, o načrtih za prihodnost …
April je bil zame tudi močno v znamenju ponovnega odkrivanja telesnih sposobnosti. Odkar sem namreč pri petindvajsetih prvič doživel bolečine v kolenih (zaradi „pretegnjenih vezi“, kot mi je takrat skušal razložiti zdravnik), sem počasi vedno bolj obupaval (in nato tudi obupal) na tem, da bi zmogel še kdaj teči dlje kot dvajset minut, kar me je zelo potrlo. No, prek slabim letom pa sem na spletni strani izdelovalca obutve Merrell odkril predloge o alternativni tehniki teka, ki oponaša bosonog tek in zaradi tega pomeni veliko manjšo obremenitev za kolenski sklep. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se psihično pripravil do tega, da bi sploh poskusil – saj veste, kako težko si je po velikih razočaranjih še dopustiti upanje … Tako je sredi februarja končno dozorel sklep: če ne gre dlje kot dvajset minut teka, pa naj bo dvajset minut – bolje to kot nič! Osvajanje nove tehnike je vzelo kar nekaj časa, glavni trik (vsaj zame) pa se je izkazal v tem, da skrajšam korak: prednja noga tako ni čisto iztegnjena in ne prileti na peto, temveč se tal dotakne bolj ali manj pod telesom, še vedno rahlo pokrčena v kolenu, predvsem pa se tal ne dotakne najprej s peto, temveč s prednjim delom stopala ali pa (v idealni različici) s celotnim stopalom. Ko sem tako dva meseca vsak teden trikrat tekel dvajset minut (in v tem času napravil malo več kot tri kilometre), ne da bi me kolena bolela, sem potem sredi aprila končno zbral pogum, da morda tek podaljšam na pol ure. Še bolj kot na nivoju telesnih sposobnosti se je premagovanje meje „dvajsetih minut“ izkazalo težavno v glavi – strah pred bolečino in pred ponovnim razočaranjem je bil ogromen. 
Trasa po versajskih ulicah
Na google maps sem si izrisal 4,5 km dolgo traso po versajskih ulicah v okolici naše šole, kar je bila prijetna sprememba po dveh mesecih teka na šolskem stadionu.
Kar ne morem najti pravih besed za opis zadovoljstva, s katerim sem v dobrih 28 minutah pritekel nazaj do vhoda v šolo brez ubijalske bolečine v kateremkoli kolenu. Vse skupaj je bilo tako neverjetno, da sem potreboval cel teden, da sem doumel, da se je res zgodilo! Še bolj kot dolžina teka sama na sebi je bilo presenetljivo doživljanje teka kot aktivnosti. Neverjetno, koliko spominov se shrani na telesnem nivoju in ki jih lahko sproži samo telesni napor: večerni teki v času srednje šole v Postojni, pa občasne sobotna pretiravanja od internata do vhoda v Planinsko jamo (cca 20 km), petkovi teki z železniške postaje na Podplatu do doma z nahrbtnikom, polnim umazanega perila, beg pred nevihto od Škrlatice proti koči na Kriških podih, pa še cel kup drugih trenutkov, ko sem se po zaslugi telesnih naporov v čutil v resnici živega in živečega za tisti trenutek, le za naslednjih korak in za naslednji vdih, vse ostalo pa je izginilo v sivini obrisov, kot neizostrena slika.
Če pod vse skupaj potegnem črto, mi je popolnoma jasno, da v primerjavi s tem, česar vse je človeško telo sposobno, tehle mojih nekaj kilometrov ne pomeni kaj dosti, tudi če jim dodam še deset serij šestih sklec, desetih trebušnjakov in petnajstih počepov, narejenih po teku. Kljub temu sem osebno zelo vesel, da sem po skoraj petnajstih letih spet razpihal ogenj veselja do telesnih naporov.

Pomlad končno tudi na moji okenski polici

Slika zgodovine pa ne bi bila čisto resnična, če ne bi omenil štirih mesecev, ki sem jih v letu 2010 preživel z mojstrom Mariom, dr. Feelgoodom. Načela o osnovnih zakonitostih prehranjevanja, modrosti o poslušanju lastnega telesa ali brezmejna domišljija pri sestavljanju vaj, ki sem jih imel priložnost občudovati v času vadbe z Mariom, so (p)ostale seme, ki je ob svojem času vzklilo in danes raste, da človek „sam ne ve, kako“ (Mr 4,27). Na žalost se ni izšlo, da bi vadbo z njim nadaljeval, a je vso opisano tekaško prerojenje v veliki meri sad njegovega dela in znamenje njegove kakovosti. Upam, da mi bo uspelo nadaljevati in morda v kakem letu priti tudi do desetih kilometrov, vendar ne bom razočaran, če se bo to izkazalo za preveč. Bolj kot karkoli drugega se mi zdi pomembno ponovno spoznanje, kako zelo je redna telesna aktivnost pomembna za dobro počutje. Pozabiti na to bi bila morda največja katastrofa ...

Ni komentarjev: