Marec po francosko

Kaj mi ostaja v spominu, ko pomislim na marec?
Kot običajno se bom skušal omejiti na tri stvari. Prva podoba so spomini na obisk pri prijateljevi družini. Ne zgodi se mi pogosto, da sem povabljen v kakšno francosko družino, zato sem bil tega povabila še toliko bolj vesel. S prijateljem, ki me je povabil, se poznava še iz časov mojega prvega bivanja v Franciji, ko sem svoj apostolat opravljal v študentski kaplaniji, v katero je on takrat zahajal še kot študent. Kljub temu, da sva se nazadnje videla, ko se je jeseni 2005 vrnil s prakse v Angliji, sva ohranjala stike tudi potem, ko se je naslednje leto poročil, nato pa skupaj z družino, ki je sproti naraščala, sledil delu, ki ga je v štirih letih vodilo od Maroka preko Peruja do Dubaja v Združenih arabskih emiratih. Januarja se jim je rodil tretji sin, vendar glede na to, da je prijateljeva žena deveti od petnajstih otrok v svoji družini, sklepam, da mali Bosco, kot so mu dali ime, še ni zadnji, ki sta ga načrtovala. Lepo je bilo videti, kako starejša fantiča (Marin ima dobra tri leta in pol, Etienne pa je približno leto in pol mlajši) dobro obvladata jezik ljubezni dojenčkov, ali pa slišati, kako se starša dobro zavedata pomena, ki ga ima njun odnos za trdnost vse družine. Zelo sta zadovoljna nad svojo zakonsko skupino, v kateri so le štirje pari, kar na mesečnih srečanjih nudi še več možnosti za podeljevanje. Ob vsem skupaj si nisem mogel pomagati, da ne bi omenil svoje pozitivne izkušnje ob spremljanju 42. zakonske skupine iz Najine poti, obenem pa sem se spet zavedel, da gre pri takem spremljanju za medsebojno bogatitev tako parov kot duhovnika.
Druga reč, ki jo želim omeniti, je izkušnja nočnega romanja z dijaki drugega letnika naše šole. V slogu najstnikov na Zahodu mora tudi v Franciji dogodek za mlade, ki da nekaj nase, imeti vsaj kakšno angleško besedo - v naši šoli se temu reče “pélé night”. V resnici ne gre za celonočno romanje, ker ga ritem dela v šoli ne omogoča, temveč za čas med sedmo zvečer in polnočjo. Čas romanja pa je v osnovi razdeljen na tri močne trenutke. Vse se začne z uvodom (oziroma “lancement”, kar bi lahko prevedli kot splovitev ali izstrelitev) v kapeli, ko se mladi po predhodno skrbno načrtovanem ključu razdelijo v skupine po pet ali šest, prisluhnejo uvodni igrici in nagovoru ter se v nekaj minutah tišine tudi osebno pripravijo na pohod. Sledi približno ura in pol hoje, v času katere prečkamo bližnji gozd v smeri proti Parizu, vmes pa je še polurni postanek na eni od gozdnih jas, kjer se skupine posedejo in imajo dijaki čas za podelitev - večinoma o tem, kaj so v dveh letih šolanja prejeli, s čem so se obogatili in kako vidijo svojo prihodnost. Na izhodu iz gozda potem čakajo avtobusi, ki vse skupaj prepeljejo v Pariz, do jezuitske cerkve sv. Ignacija, kjer so ob razlagi poslikave cerkve deležni kratke zgodovine Družbe Jezusove, večer pa se zaključi s kratko molitvijo, vročo čokolado in vrnitvijo v Versaj. Kar sem pri vsem skupaj še posebej občudoval, je vzgojni pristop, ki je uspel v okvir romanja, ki je v osnovi religiozna kategorija, vnesti dovolj odprtosti, da se romanja zelo radi udeležijo tudi dijaki, ki se nimajo za verne, cenijo pa čas s sošolci in medsebojno podeljevanje.
Nazadnje omenim še predstavitev, ki sem jo pripravil za enega od seminarjev v drugem semestru. Ob zelo odprtem konceptu seminarja na temo “svoboda pod vprašajem” in relativno kratkem času za pripravo sem se odločil za vprašanje svobode kristjana, za oporo pa vzel pesnitev o velikem inkvizitorju iz Bratov Karamazovih Dostojevskega, ki je bil pravoslavec, ter esej Anarhija in krščanstvo protestantskega pisca Jacquesa Ellula, vse skupaj pa opremil še s prizori iz nekaterih znanih filmov. Predstavitev sama na sebi ni bila bogvekaj, mi je pa njena priprava pomenila potrditev slutnje, da bi bilo zanimivo analizirati sodobno kinematografijo ter vizijo osebne svobode, ko jo le-ta predstavlja, ter rezultate soočiti bodisi s kakšnim od evangelijev, bodisi s kakšnim od sodobnejših teologov, nenazadnje pa se mi tudi dialog z ignacijansko duhovnostjo in videnjem svobode, kot ga predlagajo Ignacijeve Duhovne vaje, zdi zelo zanimiv.
Zaenkrat sem med filmi izbral svoje tri favorite, ki morajo odgovarjati kriteriju, da gre za popularne filme, ki so novi (recimo, najkasneje iz lanskega leta), v kinih relativno uspešni, ki se ne ukvarjajo a priori s kakšno versko ali izrazito filozofsko problematiko in so kot taki samoumevno zanimivi in gledljivi za mlade (Adjustment Bureau, In Time in Intouchables). Seveda pa še vsaj kak mesec ostajam odprt za predloge, če ima kdo kaj boljšega na zalogi.
Kam točno se bo vse skupaj prevesilo, bo znano do konca prihodnjega meseca. Do takrat naj bi se namreč srečal še z nekaterimi profesorji, na katere sem se obrnil s prošnjo za nasvet, pa se ob tej priliki priporočam v molitev, da bi se to razločevanje dobro končalo. Pa seveda vsem skupaj blagoslovljeno veliko noč in velikonočni čas!