06 februar, 2012

O januarskih obračunih in belini


Vse belo od zvončkov ...

Januar je bil mesec, ko smo zaključevali semester, kar pomeni, da lahko ob tem naredim prvo vrednotenje tega, kar sem v tem semestru poslušal in se novega naučil.
Semester sta najbolj zaznamovala seminar o Pavlovem Pismu Rimljanom in skupinsko prebiranje knjige „Phénoménologie de la perception“ (Fenomenologija zaznavanja), katere avtor je filozof Maurice Merleau-Ponty.
Od seminarja o Pismu Rimljanom tako odnašam v prvi vrsti spoznanje, da raznovrstnost tradicij, razumevanj in pogledov znotraj lokalne ali vesoljne Cerkve ni nekaj, kar bi bilo značilno izključno za naš čas 21. stoletja. Že v času nastajanja prvih krščanskih skupnosti je taka raznolikost prisotna in predstavlja kristjanom podobne izzive kot danes, zaradi česar je Pismo Rimljanom v resnici še kako aktualno branje. Poleg tega je besedilo Pisma osnova za marsikatero kasnejše teološko razmišljanje (recimo, o zakramentu krsta ali pa o odnosu med vero in postavo), pri čemer je vedno zanimivo vračati se k temeljnim besedilom.
Čisto "tapravi" zvončki, kot v Sloveniji ^_^
Po drugi strani filozofsko delo, napisano leta 1945, samo na sebi ni nujno zanimivo branje, čeprav Merleau-Ponty, za razliko od drugih avtorjev fenomenološkega pristopa, ki sem jih imel priložnost brati (Husserl, Heidegger), piše presenetljivo tekoče in berljivo. Za nekoga, ki mu francoščina ni materin jezik, to ni zanemarljiv dejavnik in zelo pripomore k motivaciji za branje. Kot naslov pove, se loteva predvsem vprašanja zaznave, zato je jasno, da ne more mimo telesa in ovrednotenja njegove vloge v človekovem življenju in učenju. Večkrat se mi je ob branju zazdelo, kot da bi prebiral kakšnega krščanskega misleca, ki utira pot temu, kar je kasneje Janez Pavel II. poimenoval „teologija telesa.“ Ker se sam zaenkrat v to tematiko še nisem imel priložnosti poglobiti, ocenjujem, da bo Merleau-Ponty zanimiva osnova za vsa nadaljnja branja.
V prvem semestru sem obiskoval tudi nekaj delavnic, ki se od seminarjev razlikujejo po tem, da so krajšega trajanja in manj interaktivne.
Februarska belina je bolj zimska
Najmočnejši vtis z delavnice o grešnih strukturah je name naredila skoraj uro trajajoča igra vlog, s pomočjo katere nam je profesor skušal preko naše lastne izkušnje prikazati zapletenost struktur, ki jih srečujemo vsak dan in znotraj katerih živimo naše vsakdanje življenje. Kako spremeniti en sistem, ki se je izkazal za krivičnega? Kako biti pozoren na tiste, ki so v nekem sistemu žrtve? Kako ovrednotiti relativno odgovornost vsakega posameznika, ki v takem sistemu deluje in ga s tem bolj ali manj zavestno podpira? Na vsa omenjena vprašanja sicer nisem dobil neposrednega odgovora, a je morda pomembneje od tega samo dejstvo, da sem odkril dobra vprašanja.
Obiskoval sem tudi dve bolj umetniški delavnici. Na prvi smo se lotili tematike slikarstva v severni Italiji med 15. in 16. stoletjem ter proučevali, kako so posamezni slikarji med upodabljanjem tega ali onega svetopisemskega prizora v resnici morali svetopisemsko besedilo ne samo poznati, temveč ga tudi razlagati glede na čas in okolje, v katerem so živeli. V drugi delavnici je bila tema podobna, a drugače zastavljena. Ustavljali smo se namreč ob prvih podobah v krščanstvu (predvsem na grobovih v najstarejših katakombah ter svetiščih) in skušali prepoznati, kako so podobe odražale razvoj teološke misli skozi prva stoletja krščanstva. Obe delavnici sta me potrdili v želji, da bi iskal značilnosti današnje družbe in skušal po Jezusovem zgledu za razlago skrivnosti odrešenja in za oznanjevanje dobre novice evangelija najdevati podobe iz našega vsakdana, ki so nam bližje in morda bolj razumljive od tistih iz Palestine pred dvatisoč leti.
Zasneženo igrišče - na veliko veselje dijakov,
ki so včeraj uprizorili pravcato snežno bitko
Poleg študija je moj prvi semester v Franciji močno zaznamovalo tudi delo z dijaki v šoli Sainte-Geneviève, še zlasti osebni pogovori z njimi. Le-ti so dveh vrst: po eni strani gre za dijake dveh razredov, ki so mi zaupani in je zanje pogovor z njihovim kaplanom obvezen, po drugi strani pa videvam tudi dijake, ki so zaprosili za osebno spremljanje (v tem trenutku jih spremljam pet). Kakovost njihovih iskanj, globina njihovih razmišljanj, vsebina njihovih iskanj, gorečnost njihovih besed in dejanj ter iskrenost njihovih podeljevanj me vedno znova opominja, da je delo z mladimi velik privilegij, za katerega se nikoli ne smem pozabiti zahvaljevati. Ko sem tako prejšnji teden po enem od takih pogovorov zapuščal pisarno, sem se podzavestno pokrižal – kot kadar človek zapušča svetišče. V resnici doživljam, da je duhovni pogovor lahko čas, ko se v podelitvi besed zgodi nekaj svetega, razodene nekaj Božjega. In biti priča takega razodevanja Boga je vedno velika milost …



Pa še komentar k fotografijam: januar je bil tudi pri nas bel. Ne zaradi snega, temveč zaradi zvončkov! Ker pa tale prispevek pišem že v februarju, je potrebno dodati, da je v noči s 4. na 5. februar tudi pri nas zapadlo nekaj centimetrov snega, zato je tudi belina v parku končno bolj podobna zimi kot pa pomladi.


Ni komentarjev: