18 november, 2011

Pariz na kolesu ali s kolesom po Parizu - 2. del

Po dveh tednih nadaljujem zapis o potepanju po Parizu, obenem pa je prav, da vsaj mimogrede omenim, kaj se mi je zgodilo v tem času, ko nisem pisal. Morda je najbolj pomembno povedati, da sem imel v zadnjem mesecu že dva obiska iz Slovenije in da sta oba poživila mojo dušo.
Predzadnji vikend v oktobru so na obisk prišle tri nekdanje "indijske potovke", članice odprave v Indijo 2009, ki so za tri dni prišle obiskat Pariz. En dan so Tamara, Anja in Iva prespale pri nas v Versaillesu in s svojo preprostostjo in prisrčnostjo pustile pri mojih francoskih sobratih neizbrisen vtis, Tamarine fotografije pa pričajo, da je Pariz naših obiskovalk tudi ni pustil čisto ravnodušnih.
Dva tedna kasneje se je na moje veliko in prijetno presenečenje najavila še "gvajanska soborka" Maruša, ki mi je poleg svoje prijetne družbe iz Slovenije prinesla še dve "gorenjki" (ki smo jih že "pospravili") in deset dek "barcafeja" (ki še čaka na kakšno slovesno priložnost) za telo ter zadnji številki Ognjišča (ki je še na polici za hude čase) in Nove (ki je kmalu romala v koš ^_^). Ker je imela dokaj natrpan urnik, Maruše nisem vabil v Versailles, pač pa sva šla pogledat (v prejšnjem prispevku omenjen) park Les Buttes-Chaumont. Vreme ni več dovoljevalo kakšnega posedanja na travi ali podobne romantike, je pa Maruša v ribniku (ki sem ga jaz imel le za okrasno mlako) dejansko odkrila ribe!!! Glede na velikost in lenost pri premikanju sumim, da je šlo za krape, v vsakem primeru pa gre ta najdba v mojo beležko pod rubriko "pariška čudesa".
Park "Le Jardin Atlanique"
Slovenščino sem obnavljal tudi s sotrpinom Andrejem prejšni teden, ko sva ob vroči čokoladi in pecivu sestavljala načrte za tridnevno jezuitsko ekspedicijo po Sloveniji v februarju prihodnje leto (o tem kaj več kdaj prihodnjič). Ugotovitev: zaenkrat ni nevarnosti, da bi slovenščino popolnoma pozabil.
Zdaj pa nazaj k naslovu in kolesarjenju po Parizu! Prečkali smo torej Seno in jo mahnili proti Montparnassu. Tam smo si najprej na hitro ogledali še en park: "Le Jardin Atlantique," postavljen dobesedno nad tire železniške postaje Paris-Montparnasse. V času svojega prvega bivanja, ko sem dve leti stanoval v centru Pariza, sem pogosto prihajal v ta park študirat, in moja gozdarska duša je bila ob tem kar pomirjena.
Notranjost cerkve "Notre Dame du travail"
Daljši postanek smo si privoščili nedaleč stran, kjer smo našli cerkev "Notre Dame du travail" (ali prosto po naše "Marija, mati delavcev"). Zgrajena leta 1902 za potrebe delavcev, ki so sodelovali pri postavljanju svetovne razstave, je zanimiva predvsem zaradi uporabe kovinske armature, ki povzroči, da je prvi vtis ob vstopu v cerkev podoben vstopu v tovarno. Nam je obenem ponudila tudi prijetno zavetje sredi dneva, ko smo lahko v miru prebavili vtise dopoldneva, se Bogu zahvalili za vso zaužito lepoto in se mu priporočili še za varstvo v popoldnevu tega razgibanega dneva.
Od tu nas je pot vodila proti jugu. Po prečkanju južne obvoznice smo prispeli v Vanves, kjer smo se v jezuitski skupnosti ustavili, da smo opravili določene potrebe na kraju, kamor gre cesar peš, obenem pa izpolnili tudi družabne obveznosti in spili popoldansko kavico (razen poljskega sobrata Pawla, ki je po poljski navadi spil svoj popoldanski čaj).
Eden od bajarjev v Meudonskem gozdu (vendar bolj poleti)
Ko smo si torej tako privezali duše, smo jo mahnili proti Clamartu, kjer smo končno prispeli v mirnejše okolje, namreč v mestni gozd okrožja Meudon. Ob vzponu proti gozdu smo odkrili, da na kolesu indijskega sobrata Vibina ne delajo prestave, zato smo si od tu naprej njegovo kolo izmenjevali ostali sobratje. Vse skupaj ni kaj dosti pomagalo - ob vzponih je bilo največkrat potrebno sestopiti in kolo potiskati do vrha vzpona. Vzponov in spustov na poti ni manjkalo, a je bila pot sama dovolj zanimiva, da ni nikoli postalo dolgčas. Gozd nas je namreč očaral že s svojimi barvami, piko na i pa so postavili še številni bajarji, ob katerih smo lahko opazovali številne ptice.
Po gozdu smo tako potovali praktično skoraj čisto do Versaillesa, kjer je bil naš cilj. Zvečer je bilo potem seveda potrebno našo izkušnjo predstaviti tudi ostalim sobratom (vsega skupaj se nas je nabralo dobrih šestdeset, vsi jezuiti na taki ali drugačni stopnji študija v Parizu, več kot dvajset različnih narodnosti) preko simbola, ki bi najbolje ponazarjal naš dan in našo izkušnjo.
Po premisleku smo kot simbol dneva izbrali - preznojeno majico! Razlaga, ki je spremljala simbol, je bila (približno) takale: skupaj smo preživeli dan, ki ni imel drugega namena kot to, da ga preživimo skupaj - zastonjsko, iskreno, v odprtosti in dobrohotnosti medsebojnega podeljevanja. Skupni napor nas je povezal, počitek po njem je ponudil prostor za iskreno besedo, tako mesto kot narava pa sta ponudila okvir, v katerem smo lahko spoznavali sami sebe in drug drugega. Resničnost takega dneva, kakor tudi mnogih drugih dni v času študija pa je ta, da na koncu dneva človek nima pokazati kaj drugega kot preznojeno majico ter zaupati, da je to v Božjih očeh dovolj za v polnosti izkoriščen dan - da Bog lahko tudi s tako revščino nadaljuje gradnjo svojega kraljestva ... ^_^

3 komentarji:

Tamara pravi ...

slučajno našla tvoj blog v statistiki obiskov mojega :D
ja, fajn je blo :)

Tilen pravi ...

Ni vam lahko...:)

Bloozer pravi ...

@Tamara: bom skušal biti zdaj bolj reden pri pisanju, da bo kaj za brati, ko si me že odkrila ... ^_^

@Tilen: čakaj, da vidiš šele naslednji prispevek ... ^_^